Od priložnosti do izziva in dragocene izkušnje

V začetku leta je evropski poslanec Lojze Peterle mladim ponudil izziv sodelovanja v razpisu za stažiranje v njegovi pisarni evropskega poslanca v Bruslju.

Na razpis smo se lahko odzvali mladi od 21 do 30 leta s  poslanim življenjepisom, motivacijskim pismom in svojim razmišljanjem o aktualni temi v Evropski zvezi v obliki eseja. Na osnovi poslanega nas je bilo nekaj deset vključenih v ožji krog za kandidata stažista v Evropskem parlamentu.

Nadaljnja izbira kandidatov za stažiranje je potekala z udejstvovanjem na srečanjih v slovenski pisarni Evropskega poslanca. Prvo srečanje je bilo predstavitveno z nalogo zapisati javno objavo na temo migrantske krize. Na naslednjem srečanju smo se seznanili s temelji krščanske demokracije in se spoznali z dr. Borisom Pleskovičem, od katerega smo predvsem pridobili odgovore na naša vprašanja o aktualnih gospodarskih razmerah. Dr. Pleskovič je sicer kritično ocenil gospodarsko stanje v Sloveniji, hkrati pa nam vlil precej optimizma za možnost izboljšanja gospodarskega stanja.

Srečanje z evropskim poslancem Lojzetom Peterletom v slovenski pisarni poslanca Evropskega parlamenta. Avtor slike: Andrej Černigoj

Na zadnjem srečanju smo prvič srečali evropskega poslanca Lojzeta Peterleta, s katerim smo govorili o aktualnih političnih in gospodarskih temah.

Na koncu je sledil še individualen razgovor, po katerem so bili trije izbrani za enomesečno stažiranje, deset pa nas je bilo povabljenih na obisk evropskega poslanca  v Bruselj v okviru projekta »Meet my MEP«.

V Bruselj smo z letališča Jožeta Pučnika poleteli v ponedeljek, 10. oktobra 2016 zvečer.

V Bruselj smo prispeli v poznih večernih urah, ko ima razsvetljen glavni trg prav poseben čar. Avtor slike: Maja Gogala

Ob prihodu na Evropski parlament smo bili najprej seznanjeni s strogim varnostnim nadzorom pred vstopom v objekt, takoj za tem pa z razsežnostjo objekta, hitenjem in dinamiko zaposlenih, tako po gibanju, kot tudi po sporazumevanju v najrazličnejših jezikih Evrope, lahko bi rekli, da smo bili nemudoma vključeni  v utrip zaposlenih, ki  so usmerjeni v to, da s svojo energijo in željo soustvarjajo Evropo v kateri si vsi želimo lepo živeti.

Takoj ob prihodu smo se seznanili z dinamičnim vzdušjem zaposlenih v Evropskem parlamentu. Avtor: Ana Marija Fartek

V sejni sobi slovenskih evropskih poslancev  nas je sprejel evropski poslanec Lojze Peterle. Poslanec nas je zaskrbljeno seznanil z resnostjo kriz, ki v tem obdobju pestijo Evropsko unijo, od migrantske, gospodarske pa do evropskega skepticizma in trenutno najbolj aktualnega Brexita. Poudaril je tudi potrebo po tem, da se Slovenija tesneje poveže z drugimi skupinami držav, kot je Višjegrajska skupina, da bo lahko lažje uresničevala svoje interese, vendar da bi se Slovenija lahko povezala s kakšno od teh skupin, mora postati zanimiva, da bo k tesnejšemu povezovanju povabljena. Med prvimi smo bili seznanjeni tudi s poslančevo kandidaturo za predsednika Evropskega parlamenta. Naš poslanec je med tem pogovorom in na ostalih srečanjih večkrat poudaril, da smo mladi prihodnost Evrope, česar se morda mladi predvsem v obdobju gospodarskega pa tudi političnega zatišja in pasivnosti premalo zavedamo, mladi se moramo za boljši jutri aktivno vključiti v projekte, ki bodo izboljšali trenutno stanje.

Razprava z evropskim poslancem. Avtor: Andrej Černigoj

Marta Osojnik nas je seznanila s svojim delom na oddelku za stike z javnostjo in mediji Evropske ljudske stranke. Vsak svetovalec za medije pokriva določeno delovno področje, se udeležuje konferenc in drugih dogodkov ter o njih poroča zainteresiranim medijem EU in držav članic.

Po ogledu parlamenta in kosilu smo se udeležili konference »Europe’s Cyber resilience debate.« Na konferenci so bili prisotni predstavniki Evropskega parlamenta in strokovnjaki s področja zaščite podatkov pri internetnem poslovanju, največ pozornosti je bilo namenjene možnosti zavarovanja tajnih poslovnih in osebnih podatkov pred zlorabo.

Udeležili smo se konference »Europe’s Cyber resilience debate.” Avtor slike: Maja Gogala

Po koncu konference smo se zbrali v sejni sobi, kjer smo izmenjali mnenja vezana na konferenco kateri smo prisostvovali in o naših vtisih prvega preživelega dneva na Evropskem parlamentu.

Dan smo zaključili s prijetnim druženjem v eni od pivnic v središču Bruslja, kjer smo ob ogledu nogometne tekme naših nogometašev z angleškimi tekmeci, navijali in stiskali pesti za naše.

Za nami sta bila prva dneva našega obiska Evropskega parlamenta. Vsi smo bili navdušeni nad dinamiko delavnika zaposlenih in prežeti z energijo ljudi s katerimi smo se srečevali, zaradi česar smo imeli občutek, kot da nismo samo obiskovalci, temveč bližnji opazovalci evropskega dogajanja, ki se bomo v naslednjih treh dneh naučili še veliko zanimivega.

 

Maja Šturbej, Veronika Pelikan, Maja Gogala

Zgodbe o dobrih ljudeh

Potovanja in začasno bivanje v tujini so dragocena izkušnja, ker nas prisilijo, da stopimo iz cone udobja in se soočimo z novim. Po eni strani lahko bolje spoznamo sami sebe in svoje odzive na neznane položaje, po drugi strani pa srečamo ljudi z drugačnimi navadami, načinom življenja in razmišljanja. Iskreno povedano od Bruseljčanov nisem ravno veliko pričakovala. Ne vem, ali je kriva moja predstava, da zaradi deževnega vremena tudi ljudje ne morejo biti prav prijazni, a dejstvo je, da se je pokazalo ravno nasprotno. Prvi dan, ko sem se z dvema kovčkoma spravljala na avtobus – ura je bila približno polnoči in okolica ni bila niti najmanj prijazno – se kar na lepem pojavi nekdo, ki me sprašuje, ali potrebujem pomoč. Medtem ko sem dojemala, kaj se dogaja, in razmišljala, kaj naj sploh rečem, sta moja kovčka že romala na avtobus. Nakar sem zmogla vsaj en zaprepadeno nasmejan “Merci!”

Nagradni razgled, ko stopimo iz cone udobja. (Foto: KBB)

Pozneje sem se vprašala, ali bi se mi kaj takega lahko zgodilo v Ljubljani. Na odgovor nisem čakala dolgo. Ob vračanju domov je namreč naneslo, da je bilo dvigalo na železniški postaji pokvarjeno in tako sem se odpravila k stopnicam, po katerih je bilo treba odnesti zajetno prtljago. Mimo so prišli trije fantje in nekje daleč sem jih zaslišala, da so se pogovarjali, da bi mi lahko kateri od njih pomagal s kovčki. Ampak nato ni nihče tudi zares pristopil in ponudil pomoči. Čut za pomoč gotovo obstaja tudi pri nas, vendar se mi pogosto zdi, da nimamo poguma za dejanja in tako dobri nameni ostanejo zgolj to  – dobri nameni. Česa se pravzaprav bojimo?

Podobnih primerov v Bruslju je bilo še več, ko je na primer varnostnik v parlamentu poskrbel, da so mi napolnili gume na kolesu, čeprav jim res ne bi bilo treba, pa ko mi je nekdo nesel kolo po stopnicah do popravljalnice koles, ker ni bilo dvigala, ali ko se je neki upokojenec med nedeljskim sprehodom zapletel v prijazen pogovor z mano o tem, kako prijetno je posedati zunaj na soncu. Sklenila sem, da Belgijci nikakor niso tako neprijazni kot njihovo vreme pretežni del leta.

Mesto Leuven, ki sem ga obiskala zadnji konec tedna, v tipičnem megleno-deževnem vremenu. (Foto: KBB)

O svoji bruseljski “družini” sostanovalcev v Slovenskem pastoralnem centru sem že spregovorila v zapisu o drugem tednu. Res je fascinantno, kako se nas je 11 uspelo usklajevati  kljub različnim zaposlitvami in s tem delovnim časom, drugačnim razmišljanjem in življenjskim ciljem. Toda imeli smo pomemben skupni imenovalec – skupni jezik v vseh njegovih najrazličnejših narečjih, v katerem smo se lahko šalili, zraven jedli in pili in začutili domačnost naše dežele tisoč kilometrov stran. To, dobra volja in pripravljenost, da kaj naredimo skupaj, so bile bistvenega pomena za pozitivno vzdušje v hiši, v katero sem se po dolgem dnevu rada vrnila domov.

Izplen po obisku čokoladnice Neuhaus z dvema sostanovalcema. :D (Foto: KBB)

Podobna pozitivna zgodba se piše tudi v pisarni g. Peterleta. Bruseljski asistentje Nina, Aljaž in Matias in ljubljanski Andrej so me prijazno sprejeli in obravnavali kot svojo sodelavko. Kljub izredno polnemu urniku so si vzeli čas za to, da smo kakšno rekli, se potrudili, da so mi pojasnili, kar sem morala ali želela vedeti in me povezali z ljudmi, ki se ukvarjajo s področji, za katere sem se zanimala in s katerimi bomo sodelovali tudi po koncu moje bruseljske izkušnje. In seveda g. Peterle, ki je bil s svojo dobro voljo dodatna vzpodbuda za delo, ko se je na primer v premoru med dvema sestankoma ustavil v pisarni, povprašal, kako gre in povedal kakšno šalo ali zaigral melodijo na ogrlice. Hvala vsem petim, da sem lahko bila en mesec del vaše zgodbe. :)

Vafelj za slovo v slogu. (Foto: KBB)

Zapisala: Katja Berk Bevc

 

Kam po natrpanem tednu? Na vaflje!

V tretjem tednu nas je v bruseljski pisarni obiskala skupina mladih iz Slovenije v okviru projekta Meet my MEP. Poslanska skupina Evropske ljudske stranke ljudem na ta način omogoča, da pobliže spoznajo delo evropskih poslancev, se srečajo z njimi, obiščejo Evropski parlament in se udeležijo kakšnega izmed srečanj ali dogodkov, ki so odprti za javnost. Program je prilagojen zanimanjem in željam skupine, pri čemer je v okviru institucij na voljo veliko število dogodkov, ki obravnavajo najrazličnejše tematike. Ko sem pomagala pri iskanju dogodkov, ki bi bili zanimivi za skupino, sem hkrati ugotavljala, da je ponudbe toliko, da se vsega, kar bi nekoga zanimalo, enostavno ne da udeležiti. Tako je vsekakor smiselno, da se poslanci kot tudi njihovi asistentje v svojem siceršnjem delu poglobljeno osredotočijo na zgolj nekaj vsebinskih področij in jih spremljajo, saj je vsemu dogajanju nemogoče slediti.

Srečanje g. Peterleta s skupino mladih, ki nas je obiskala v okviru projekta Meet my MEP. (Foto: Andrej Černigoj)

Že ob spremljanju zgolj izbranih tem pa se pogosto dogaja, da se sestanki in vabila prekrivajo, zato je treba kdaj napisati kakšno opravičilo že samo zato, ker udeležba z logističnega vidika ni možna (sploh v primeru dogodkov, ki so raztreseni po vsej Evropi). Je pa urnik g. Peterleta sestavljen zelo na tesno, da se lahko udeleži čim več sestankov in dogodkov, ob tem pa mu pri spremljanju tematik pomagajo asistentje. Tudi jaz sem dobila nalogo, da se udeležim sestanka, nato pa g. Peterletu ob prihodu poročam, kaj se je do takrat dogajalo, saj je zaradi prejšnjega dogodka lahko na sestanek prišel šele nekoliko pozneje. Kaj hitro sem ugotovila, da imam na razpolago morda minuto ali dve, da prideva do vrat v dvorano, v tem času pa ga moram seznaniti s ključnimi poudarki, da lahko nato sodeluje v razpravi. Pravi izziv.

Sestanek delovne skupine o preprečevanju trgovine z ljudmi. (Foto: KBB)

Ob koncu tedna je izlet z vlakom v katero izmed belgijskih mest odlična izbira, saj so ob sobotah in nedeljah vozovnice zelo ugodne, še ugodnejše pa so za vse mlajše od 26 let. Sama sem se odločila, da se odpravim v Liège. Ob tem me je marsikdo vprašal, zakaj ravno tja, zakaj ne raje v turistično zanimivejši Antwerpen, Brugge ali Gent. Odgovor je jasen: v Liègu so lièški vaflji! :D Poleg tega so ostala omenjena mesta že dobila priložnost, da me očarajo – in so tudi me. ;) Čas je bil torej za kaj turistično manj obljudenega.

Pogled na mesto ob reki Meuse. (Foto: KBB)

Liège ima približno 200 000 prebivalcev in je največje francosko govoreče mesto v valonskem delu Belgije. Leži ob reki Meuse, zaradi katere je tukaj nastalo tretje največje rečno pristanišče v Evropi. V preteklosti je v mestu cvetela industrija jekla in železa, kar se še danes odraža v njegovi arhitekturi in delavskem značaju. Pozneje se je industrija uspešno preusmerila v raznolike nove panoge in tako je mesto dandanes poznano kot dom pivovarne Jupiler, čokoladnice Galler in polnilnic vode Spa in Chaudfontaine.

Športna dejavnost pred vaflji. :D Montagne de Bueren s 374 stopnicami. (Foto: KBB)

Kakšna je razlika med bruseljskimi in lièškimi vaflji? Bruseljski so hrustljavi, imajo zračno teksturo in pravokotne robove, saj so narejeni iz bolj tekočega testa, medtem ko je testo za lièške vaflje podobno tistemu za kruh, je gosto in lepljivo. Piko na i dodajo sladkorne kroglice v testu, ki ob pečenju kristalizirajo in poskrbijo za nebeški okus. Lièški vafelj se od bruseljskega loči tudi po nepravilnih robovih zaradi goste teksture testa in ga je najbolje jesti brez vsakršnih nadevov in posipov. :)

Lieški vafelj z razgledom na Liège. Cilj dosežen. ;) (Foto: KBB)

Zapisala: Katja Berk Bevc

Od Strasbourga do slovenskega kostanja

Nov teden, nov začetek, nova parlamentarna zgradba. Tista v Strasbourgu, ki je tako osupljiva in neverjetno ogromna, da se je tam kar preveč neverjetno lahko izgubiti. Po svoje je to odlična taktika za spoznavanje novega okolja – razen če ti že konkretno kruli po želodcu, ko še vedno zablodelo iščeš odrešilni smerokaz za menzo. ;) Ker v Strasbourgu plenarno zasedanje po dnevnem redu traja do 23h, je tudi delovni čas temu primerno še nekoliko daljši kot v Bruslju. Tako sta mi dobro poznana jutranji in večerni pogled na parlament, ko ta ob igri luči zariše resnično veličastno podobo na obzorju.

Jutranji pogled na parlamentarno stavbo v Strasbourgu. (Foto: KBB)

Med svojim iskanjem poti skozi labirinte in okrogle hodnike sem večkrat naletela na tolmaške kabine. Vsakič vzhičenost na vrhuncu. :D Ampak ker tokrat nisem v tej vlogi, sem se uspela zadržati in odkorakati do običajnega vhoda v dvorano, kjer je pogled precej drugačen kot pa iz kabin “tam zgoraj”. Med sestanki sem bila v tem babilonu jezikov neizmerno hvaležna za tolmače, še posebej ko je kdo spregovoril v švedščini ali kakšnem drugem zabavno, a nerazumljivo zvenečem jeziku, jaz pa sem morala spremljati in zapisovati vsebino.

Očarljiva stavba Louise Weiss ponoči. Namesto da bi odšla domov in naravnost v posteljo, sem se ustavila in uživala v pogledu – čeprav sem ves dan preživela za istimi zidovi. (Foto: KBB)

Med svojim iskanjem poti skozi labirinte in okrogle hodnike sem večkrat naletela na tolmaške kabine. Vsakič vzhičenost na vrhuncu. :D Ampak ker tokrat nisem v tej vlogi, sem se uspela zadržati in odkorakati do običajnega vhoda v dvorano, kjer je pogled precej drugačen kot pa iz kabin “tam zgoraj”. Med sestanki sem bila v tem babilonu jezikov neizmerno hvaležna za tolmače, še posebej ko je kdo spregovoril v švedščini ali kakšnem drugem zabavno, a nerazumljivo zvenečem jeziku, jaz pa sem morala spremljati in zapisovati vsebino.

Zabavne oznake, ki usmerjajo do tolmaških kabin. (Foto: KBB)

V slovenščino se običajno ne tolmači sestankov poslanske skupine, delovnih skupin in drugih manjših srečanj, je pa ob teh priložnostih možno poslušati tolmačenje v štiri ali pet najpogostejših jezikov. Jeziki tolmačenja pa so ob drugih dogodkih odvisni od nacionalne sestave in pričakovanega jezikovnega (ne)znanja govornikov in poslušalcev, tudi zunanjih, lahko pa srečanje poteka popolnoma brez tolmačenja, pri čemer gre običajno za dogodke, zaprte za javnost. Po drugi strani pa se plenarno zasedanje tolmači v vse uradne jezike in ga je tudi na spletu možno spremljati v živo v vseh jezikih (http://www.europarl.europa.eu/ep-live/sl/plenary/).

Ena izmed sejnih dvoran s tolmaškimi kabinami v ozadju. (Foto: KBB)

Ob koncu tedna je prišel čas za legendarni belgijski krompirček. In to ne kar kateri koli, temveč tisti iz Maison Antoine na trgu Jourdan, ki je menda najboljši. Nanj prisega tudi Angela Merkel, ki so jo paparaci tam ujeli med februarskim zasedanjem vrha EU. Poleg krompirčka je domala nujna še kakšna z dolgega seznama omak – nemška kanclerka si je na primer privoščila andaluzijsko. Ko naročate pomfri, pa si nikar ne dovolite, da vam z jezika zdrsne pridevnik “French” poleg “fries”, ker boste morda ostali lačni. :D Varneje si je polomiti jezik s francoskim “un frite”, pri čemer močno odsvetujem količinsko večjo različico, če niste skrajno sestradani. Ko zmanjka omake, se je treba namreč spopasti z izjemno bogatim okusom po transmaščobah, dvakrat ocvrtih v svinjski masti.

Belgijski krompirček iz Maison Antoine. Tradicionalno masten. :P (Foto: KBB)

Na moje veliko navdušenje se je teden zaključil s skupinskimi ustvarjalnimi delavnicami v kuhinji naše hiše. Skupaj z nekaj sostanovalci iz Slovenskega pastoralnega centra, kjer živim ta mesec, smo se odločili za pripravo (približno tradicionalne) čokoladne kreme. Po obveznem pokušanju vseh začetnih sestavin kot tudi vseh zmesi na vmesnih stopnjah priprave smo ga vendarle uspeli porazdeliti med 11 skodelic, da ga je bilo dovolj za vse, ki tam prebivamo. Spodnje nadstropje pa nas je vmes razveselilo z novico, da so dobili pošiljko kostanja iz Slovenije in kaj kmalu se je popoldne razvilo v spontani piknik na vrtu za hišo. Občutek skupnosti je tukaj resnično močen, pa čeprav (ali ravno zato ker) smo več kot 1000 km oddaljeni od Slovenije. Stanovalci v Slovenskem pastoralnem centru se sicer menjujemo, vendar se domačnost, veselje in toplina skupnosti prenašajo in ostajajo njen zaščitni znak.

Že med pripravo čokoladne kreme so se nam cedile sline. (Foto: KBB)

Končni izdelek, mousse au chocolat. (Foto: KBB)

Jesensko tihožitje – pečen slovenski kostanj na vrtu za hišo. (Foto: KBB)

Zapisala: Katja Berk Bevc

Bruseljska presenečenja

Bruselj je zaradi mojega študija mesto, ki sem ga že nekajkrat obiskala, a kljub temu me je že v prvem tednu uspel presenetiti, tudi pozitivno. ;) Življenje v mestu in zgolj kratek turistični obisk sta vendarle dve različni stvari. Seveda pa si ne domišljam, da lahko v le enem mesecu, kolikor traja moje pripravništvo v pisarni Lojzeta Peterleta, v celoti spoznam mesto skozi oči domačinov.

Že takoj, ko sem pristala na letališču in se odpravila v središče mesta, me je zadelo. Povsod policisti in vojaki z orožjem v rokah – ne le na letališču in pred parlamentom, tudi na ulici, pred vafljarno, na prehodu za pešce. Pa sem o tem slišala že od znancev, brala v novicah, seveda, ampak šele osebna izkušnja človeka dejansko postavi na realna tla. Po začetni streznitvi, da to vendarle ni majhna varna Ljubljana, ampak Bruselj z izkušnjami terorističnih napadov, pa sem se zaradi prisotnosti vojakov in policistov ter s tem slutnje nenehne grožnje pravzaprav začela počutiti varneje – še posebej, ko se je znočilo in so se ulice izpraznile. Pisan mozaik ljudi poleg zanimivosti samosvojih jezikov, pogledov na svet in odlične kuhinje s sabo inherentno prinaša tudi negativne plati drugačnosti kultur, prepričanj in načina življenja.

Vojake srečujem povsod – na letališču, pred parlamentom, na ulici. (Foto: KBB)

Že kar prvi delovni dan je bil prav posebno, vnaprej napovedano presenečenje, saj so me čakale povsem drugačne delovne naloge, kot običajno pripadejo pripravnikom. Skoraj v celoti se je namreč odvil zunaj Evropskega parlamenta in v simpatični družbi dveh predanih in srčnih karitasovk Jožice in Andreje. Na konferenci FEAD sta kot izbrani predstavnici iz držav članic govorili o slovenskih spremljevalnih ukrepih ob delitvi evropske hrane najbolj pomoči potrebnim, sama pa sem jima pri tem pomagala s tolmačenjem v angleščino.

Tolmačenje za Karitasovi predstavnici na konferenci FEAD. (Foto: Bojana Lavrič)

Za razliko od bruseljskega pregovorno deževnega vremena z dežjem (in še malo megle za povrh) je bil prvi teden izredno topel in sončen. Že me je zaskrbelo, da sem spakirala premalo kratkih rokavov in preveč dolgih, pa so me hitro pomirili, naj nikar ne skrbim. Naslednji dež je gotovo že za naslednjim vogalom …

Pogled na Evropski parlament v presenetljivo sončnem jutru. (Foto: KBB)

Na poti do parlamenta in domov, ko grem mimo trgovin in po mestu, se vsak dan izogibam kupom smeti, ki jih Bruseljčani za odvoz puščajo pred pragom. Samo barva je vsak dan drugačna, bela, modra ali rumena. Tukaj ni ličnih smetnjakov, kot jih imamo v Sloveniji, enostavno vrečke kar ležijo na ulici. Poleg tega je sistem recikliranja kratko malo nesmiseln – ločujejo samo določeno embalažo, papir in steklo, vsa druga plastika, organski odpadki ipd. gredo skupaj v mešane odpadke. Kot Slovenki, ki je nekaj časa preživela v Avstriji, mi je to domala nepredstavljivo. ;) No, se da pa z neugledno razstavljenimi smetmi vsaj odganjati tatove! Tako mi je zatrdil neki drugi pripravnik v parlamentu in svetoval, naj na ulico postavim vrečo s smetmi, če ne želim tatov v svojem domovanju. Tako bodo namreč vedeli, da hiša ni prazna.

Bruseljčani ne pometajo pred svojim pragom, raje vse smeti nanosijo nanj. ;) (Foto: KBB)

Bruselj obožujem zaradi nedeljskih tržnic in vsakovrstnega sadja, zelenjave ter pripravljenih jedi, ki jih je na njih možno najti (in pojesti :D). Ko sem se v nedeljo podala proti največji tržnici poleg železniške postaje Gare du Midi, ker so mi zadišale tamkajšnje arabske palačinke, me je mesto na poti do tja prijetno presenetilo s tržnico na Flageyju. Resda je manjša, ampak dovolj razgibana, da sem se v poplavo barv, vonjev in okusov potopila kar tam. Mmmmm …

Le kaj je ta vijolični paradižnik na steroidih – sadje ali zelenjava? (Foto: KBB)

Že ob prvem pogledu na delovni čas trgovin po vsem mestu pa se je bilo treba soočiti z grenkim razočaranjem. Prodajalne (razen nekaterih živilskih) se večinoma zaprejo že ob 18.30, nakupovalnih centrov à la BTC, ki bi bili odprti do 21.00, ni. Zakaj je to težava? Ker je naša pisarna izredno delovna in pridna, delovnik pogosto traja od osmih do osmih. Pripravnico ali pripravnika sicer že prej pošljejo domov, ampak vseeno se je treba sprijazniti, da so nakupovalni pohodi med tednom praktično neizvedljivi in si je treba zanje rezervirati kakšno soboto. Gre sicer za običajno prakso tudi pri drugih zaposlenih v Bruslju, saj so delovni časi pisarn pogosto neusklajeni s tistimi v trgovinah.

Bruselj je raj za tiste, ki radi preizkušamo kulinarične dobrote z vsega sveta. Jed na sliki najdete na japonskem jedilniku, ki je zaradi lahke hrane priljubljena izbira zaposlenih v pisarnah. (Foto: KBB)

Zapisala: Katja Berk Bevc