Četrtkova izkušnja in petkov dramatični konec bruseljske prigode

 

Po prvih dneh, polnih vtisov, sta nam preostala še zadnja dva dneva našega programa v Bruslju. Tako kot prejšnje dni je bil tudi program v četrtek zelo pester, in sicer smo dan začeli z obiskom pri g. Filipu Majcnu, ki opravlja funkcijo Direktorja v generalnem direktoratu Evropske komisije za prevajanje, zadolžen za uradne prevode iz grščine, estonščine, poljščine, portugalščine, romunščine, slovaščine in švedščine.

 

Obisk pri g. Filipu Majcnu

 

Gre za enega od Slovencev, ki v institucijah Evropske unije zaseda eno izmed najvišjih funkcij, kjer je zadolžen za več kot 500 oseb, ki opravljajo svojo delo na področju prevajalstva v Bruslju, kot tudi v Strasbourgu. Osebno me je navdušil z njegovo razgledanostjo in znanjem številnih tujih jezikov; tekoče jih govori kar 6, mnoge pa obvlada pasivno oziroma se jih še uči. Pred nastopom trenutne funkcije je dolgo deloval v bančnem sektorju pri različnih finančnih institucijah in ko je enkrat iskal nov izziv, je bil eden izmed razlog za izbiro novega delodajalca tudi ta, da je potencialni bodoči delodajalec prihajal iz države, katere uradni jezik še ni obvladal. S tem ko je dobil to službo je obenem dobil tudi priložnost naučiti se novega jezika, kar mu še danes predstavlja velik izziv. Ta njegova zagnanost je nagovarjala tudi nas.

Program smo nadaljevali na sedežu Evropske ljudske stranke (EPP), kjer smo se srečali z Rokom Tušem, ki opravlja za stranko naloge iz področja grafičnega oblikovanja. Pogovor z njim je bil v mnogih pogledih popolno nasprotje pogovorom in debatam prejšnjih dni, kjer smo se praviloma srečevali z nekoliko starejšimi, izkušenejšimi posamezniki, ki so vpeti v evropsko politiko že mnogo let.

 

Pogovor z Rokom Tušem

 

Ko je bilo govora o brexit-u, prihodnosti Evropske unije, potencialnih kriznih žariščih v Evropi ipd. je bil pogled slednjih zelo realističen. Praktično vsi so bili glede naše prihodnosti dokaj zaskrbljeni, na drugi strani pa je Rok predstavljal ravno to, kar mora mlad človek izžarevati. To sta optimizem in energija. O prihodnosti Evropske unije je govoril optimistično, pa vendar ob hkratnem zavedanju, da bo potrebno za ohranitev zdajšnjega položaja marsikaj ukreniti in tudi spremeniti.

 

Na sedežu EPP

 

Dan smo zvečer zaključili z druženjem s številnimi Slovenci, ki živijo v Bruslju, na lokaciji oddaljeni od Evropskega parlamenta le nekaj korakov. Kljub temu, da je bil to četrtkov večer, se je v bližnjih lokalih zbralo zares ogromno ljudi in po pogovoru z nekaterimi od njih, je to del nekakšne tradicije, da se še posebej mladi na ta večer zberejo ter malo sprostijo in odklopijo dolge ter naporne delavnike. Videli smo številne asistente, slišali številne jezike, vsem pa je bila skupna razigranost na četrtkov večer.

 

Tudi sproščeni obraz Bruslja, skupaj z Slovenci, ki živijo v Belgiji

 

Osebna izkušnja Mateja Vošnerja:

Našemu Mateju je v spominu iz Bruslja ostalo srečanje s prijateljico Celine iz Belgije, s katero sta se spoznala pred štirimi leti na Danskem na Rotary taboru. V vseh teh letih sva ostala v stiku skoraj izključno zaradi vseh prednosti, ki jih ponuja tehnologija in socialni mediji. Srečala sta se zopet ob našem obisku na slovenskem veleposlaništvu v Bruslju, kjer je hkrati potekal program predstavitve Maribora in slovenske hrane ter vin, zaradi česar je lahko tudi Celine iz prve roke videla in okusila vse lepote in dobrote, ki jih naša država ponuja.

Tudi takšna srečanja so dokaz, da Evropa živi, da se mladi medsebojno razumemo in spoštujemo, kar je po mojem mnenju ena izmed glavnih nalog evropskega povezovanja. Če bo Evropska unija še naprej del svojih naporov vlagala tudi v mlade in njihovo povezovanje, bo naša skupna prihodnost veliko lepša in boljša, saj se bomo že kot mladi naučili živeti kot sestavni del velike evropske družine in bomo kot taki združeni v raznolikosti.

 

Zadnji dan našega obiska Bruslja smo zaključevali s petkovim dopoldanskim sprehodom po centru Bruslja. Skupaj smo v mestnem središču opravili še zadnje obvezne nakupe (belgijsko pivo in čokolada za naše najdražje). Ni manjkal niti zadnji obisk belgijskih znamenitosti in degustacija vafljev. Brez zadnjega selfija na glavnem trgu tudi ni šlo.

 

Selfi ni smel manjkati

 

Skupaj smo spili še zadnjo kavico in se okrepčani vrnili v hotel po prtljago. Še zadnjič smo pozdravili mesto in šli v metro, ki naj bi nas peljal do avtobusa in potem na letališče…

In takrat se je zgodilo nekaj, kar je našo pot proti domu spremenilo, ji dodalo precej adrenalina in skrbi, ter bilo vsem v poduk. Zgodbo, ki je zaznamovala našo pot domov, si spodaj lahko preberete direktno izpod prstov »glavne akterke«.

 

Konec dober, vse dobro

Celo življenje so me učili da moram paziti na svoje stvari. Prvotna življenjska lekcija je bila bolj usmerjena v to, da bi cenila to, kar imam, ampak se je kasneje to razvilo v nujo po urejenosti, kar se je izkazalo za ne vedno pozitivno. Verjetno zato se počutim res neprijetno ko založim kakšno stvar in nisem mirna dokler jo ne najdem.

Na postaji bruseljskega metroja sem zaradi svoje pazljivosti in verjetno tudi zaradi nerazložljivega šestega čuta še enkrat pogledala v torbico, če imam osebno izkaznico tam. Ampak denarnice tam ni bilo. Odprla sem kovček in kar tam sredi podzemne razmetala vse, kar sem imela. V tem času je pripeljal metro. V moji glavi pa se je že vrtel film, kako ostanem sama, sredi tujega mesta, brez osebnih dokumentov, denarja in kogarkoli, ki bi ga poznala…

Konec koncev je letalo odhajalo čez štiri ure, jaz sem bila pa brez dokumentov. Z Andrejem, voditeljem skupine, sva pustila prtljago pri drugih članih skupine, ki so šli na letališče, in se vrnila v hotel, da bi pogledala ali sem slučajno pozabila denarnico tam. S pomočjo nekaj klicev, prijaznih ljudi, hitenja in treh različnih prevoznih sredstvih sva v naslednjih parih urah nekako uspela dobiti nadomestne dokumente in priti do letališča.

Tam kot po čudežu ni nihče. Ko sem šla mimo carine, sem se začudila nad svojo srečo, da sem odkrila da mi manjka denarnica ravno v pravem času, da smo lahko situacijo rešili. Če bi to odkrila na letališču, bi bil konec zgodbe drugačen. Ko je letalo vzletelo, je bil občutek nepopisen: domov grem. Ampak še bolj me je pogrelo srce, ko smo pristali: doma sem. Ostala sem sicer brez denarja in dokumentov, a na srečo sem imela nekaj belgijskega piva in čokolade.

 

Avtorji: Barbara Medic, Matej Vošner, Ana Marija Fartek, Tomaž Kavčič

Evropski poslanec Lojze Peterle k sodelovanju vabi mlade, ki jih zanima stažiranje v Evropskem parlamentu

Evropski poslanec Lojze Peterle (ELS/NSi) vabi k sodelovanju na natečaju, ki bo 4 izbranim kandidatom prinesel 1-mesečno plačano stažiranje v pisarni evropskega poslanca v Evropskem parlamentu.

Izbrani kandidati bodo nabirali neprecenljive delovne izkušnje, spremljali delovni proces Evropskega parlamenta in delo evropskega poslanca, ki v EP deluje predvsem na področjih okolja, zdravja in zdrave prehrane ter zunanjih zadev.

K prijavi so vabljeni mladi, stari od 21 do 30 let, ki jih zanima Evropska zveza in njeno delovanje, želijo nabirati nove delovne izkušnje, razširiti svoja miselna obzorja in svojo socialno mrežo, ob tem pa premorejo kreativnost, komunikacijske spretnosti, prav tako pa  imajo znanje angleškega, nemškega ali francoskega jezika.

Več o razpisu, rokih za prijavo in prilogah, ki jih je potrebno priložiti prijavi, zainteresirani  najdejo na Facebook profilu Lojzeta Peterleta oziroma na njegovi spletni strani www.peterle.eu.

Zadnji dan v parlamentu – Strah, nemoč, sočutje, upanje

Sčasoma sem se popolnoma privadil na novo okolje, delo v parlamentu pa mi je postalo zelo všeč. Dnevi so potekali po že ustaljenih tirnicah, počasi so se zlivali v tedne in mi dajali občutek, da lahko ostanem za vedno. Pa vendar sem se zavedal, da se bom slej kot prej moral posloviti od parlamenta in se vrniti v svoje nič manj razburljivo življenje običajnega študenta.

Vendar pa se mi niti sanjalo ni, da bo konec prišel tako hitro. Pravzaprav se svojega zadnjega dne v parlamentu nisem niti zavedal. Ta dan se je začel povsem normalno. Ob sedmi uri sem se zbudil in se pripravil za službo, ki se je kot po navadi začela ob osmi uri zjutraj. Pa vendar ko sem hodil po bruseljskih ulicah na poti do parlamenta, sem imel v sebi nenavaden občutek, ki ga ne znam pojasniti. Nekaj ni bilo v redu. Nato pridem do vhoda v parlament, kjer me kot vedno pregleda varnostna služba. Tudi tu je nekaj drugače. Opazim, da je tokrat navzočih za odtenek več varnostnikov, ki delujejo bolj pazljivi, kot po navadi. Tudi tokrat sem si rekel, da imam verjetno samo napačen občutek in sem odšel v pisarno, kjer sem nemoteno začel z delom.

Po približno pol ure dela pa sledi pretres. Nina mi zgroženo sporoči, da se je ravnokar zgodil teroristični napad. In to na letališču od koder bi naj še v tem tednu letel domov. Najprej nisem dojel, kaj se je zgodilo, nato pa že zaslišim prve sirene. Tem sirenam sledijo še dodatne sirene, ki pa jih sedaj v zraku dopolnjuje še zvok helikopterjev. Tedaj vem, da gre za res, preplavijo me številna čustva, postane mi slabo. V parlamentu v trenutku zavlada napeto vzdušje. Sirene zunaj pa ne prenehajo tuliti, ravno nasprotno, še več jih je, pravih informacij o tem, kaj se je zgodilo pa ni. Po nekaj minutah se dokopljem do prvih informacij. Na letališču Zaventem v Bruslju bi naj odjeknili dve eksploziji, pri katerih je umrlo in se poškodovalo več deset ljudi. To je vse kar uspem izvedeti, zato se s sodelavci po internetu hitro začnemo obveščati, če smo vsi živi in zdravi. Enako počne ves parlament, delo pa se popolnoma ustavi. Nato pa ob približno deveti uri zaslišimo še drugi val siren. Ta je občutno bližje poslopjem v lasti Evropske unije. Izvemo, da se je na bližnji postaji podzemne železnice zgodila še ena eksplozija. In to ravno v času, ko je največ uslužbencev prihajalo v službo v parlament.

V zadnjih mesecih na žalost normalen prizor v Bruslju

Sledilo je izredno stanje v parlamentu, na mail pa smo dobili obvestilo o tragičnih dogodkih ter poostrenih varnostnih ukrepih. Zaprli so vse vhode razen glavnega, skozi katerega niso spustili nikogar brez temeljitega pregleda. Svetovali so nam, naj ostanemo do nadaljnjega v stavbi. Ni se točno vedelo, ali bodo morebiti sledili še novi napadi v Bruslju, nenazadnje bi lahko bili zelo verjetna tarča teroristov tudi mi. Seje v parlamentu so se začele ena za drugo ukinjati, hkrati pa so bili odpovedani tudi vsi najavljeni dogodki. Ljudi je bilo strah, vsepovsod sem lahko opazil izjemno zaskrbljene obraze. Večina uslužbencev je namreč imela vsaj enega sodelavca, prijatelja, partnerja, ki še ni prišel v službo. Za kratek čas so bile telefonske linije in internetne linije tako obremenjene, da so padle.

Medtem pa je bilo iz okolice slišati vedno več siren iz vseh strani, ki kar niso hotele prenehati tuliti. Pričakovali smo, da se bo vsak čas zgodil še en napad, zato je bil ta čas zelo mučen. Pred parlamentom je bilo večje število vojakov, cesto so zaprli, prisotnih je bilo tudi mnogo policistov. Ko sem prišel iz parlamenta, sem imel občutek, da vlada vojno stanje. Sirene so postopoma prenehale tuliti šele proti večeru.

Zvečer, ko sem se odpravljal domov, so me obvestili, da naslednjega dne delo v parlamentu zaradi varnostnih ukrepov odpade. To pa je za mene spremenilo vse. Naslednji dan bi namreč moral biti moj zadnji dan pripravništva v pisarni g. Lojzeta Peterleta. Nepričakovano sem se tako moral posloviti od g. Peterleta in njegovih asistentov – Nine, Aljaža in Matiasa, s katerimi sem zadnji mesec preživel veliko kvalitetnega časa. Malo nepričakovano smo si zaželeli veliko sreče v prihodnosti in se poslovili. Na žalost smo morali to storiti v tako izjemnih okoliščinah, ko smo bili še vsi pod vtisom nedavnih dogodkov.

Ta dan je bil zame izjemno stresen, poln različnih čustev. Teroristom je na žalost uspelo doseči svoj namen. Uspeli so prestrašiti ves Evropski parlament, Bruselj, Belgijo in na koncu koncev Evropsko unijo. S svojimi strahovitimi dejanji so za trenutek uspeli ustaviti življenje v Bruslju, uspeli so spraviti veliko ljudi v šok. To je njihovo poslanstvo. Vendar pa jim nekaj ni uspelo. S tem napadom nas niso uspeli razdružiti, ravno nasprotno – še bolj so nas povezali. Še nikoli v življenju nisem dobil toliko telefonskih klicev, mailov, sporočil, če sem v redu. Še nikoli nisem občutil takšne povezanosti s soljudmi. To pa nas ni razdružilo, temveč nas je še bolj povezalo pri skupnemu poslanstvu– storiti vse, da se preprečijo takšne tragedije v prihodnosti.

Spomin na žrtve terorističnega napada

Na tem mestu je zato smiselno postaviti vprašanje sebi in pa predvsem voditeljem v Evropski uniji, kako naprej. Dodatni varnostni ukrepi so namreč samo nujen in na žalost neučinkovit ukrep, ki pa ne more predstavljati končne rešitve. Potrebno bo tehtno in hitro premisliti, kaj je v resnici razlog za naše težave. Razmisliti in razumeti bo potrebno, kaj delamo narobe v naši družbi, da so posamezniki pripravljeni žrtvovati svoje življenje za to, da ubijejo čim več naključnih ljudi sredi letališča ali železniške postaje. Razumeti bo potrebno, kaj vpliva na to, da so se ljudje pripravljeni radikalizirati do te skrajnosti. Vemo namreč, da si večina ljudi želi samo miru in okolja, kjer bodo lahko ustvarili dostojno življenje za svojo družino.

Šele ko bomo razumeli celoten proces radikalizacije, njene vzroke in posledice, jo bomo lahko s sistemskimi rešitvami tudi zares izkoreninili. S tem pa se bodo nehale nedolžne žrtve v preštevilnih terorističnih napadih po vsem svetu. Do tega trenutka pa lahko na žalost samo čakamo in upamo, da naslednja tarča teroristov ne bomo prav mi.

»My attitude to peace is rather based on the Burmese definition of peace – it really means removing all the negative factors that destroy peace in this world. So peace does not mean just putting an end to violence or to war, but to all other factors that threaten peace, such as discrimination, such as inequality, poverty.« Aung San Suu Kyi

Lovro Bezenšek

Meet My MEP: December 2015

V sklopu natečaja za pripravništvo v pisarni evropskega poslanca v Bruslju, ki ga zdaj že vrsto let organizira pisarna evropskega poslanca Alojza Peterleta, nas je bilo šest mladih izbranih za udeležbo na enotedenski ekskurziji v Bruselj pod geslom Spoznaj svojega evropskega poslanca − Meet my MEP.

Sicer ni nihče izmed nas osvojil pripravništva za katerega smo se potegovali pol leta poprej, vendar je bila izkušnja, ki je temeljila na spoznavanju delovanja institucij Evropske unije, vsem v veliko zadovoljstvo, presegla pa je tudi marsikatera pričakovanja. V pisarni smo bili deležni toplega sprejema, tekom tedna pa smo v družbi poslančevega lokalnega asistenta g. Andreja Černigoja imeli možnost pobližje videti delo poslancev ter spoznati veliko zanimivih ljudi.

Izkušnja se je pričela v ponedeljek, ko smo štirje izmed šestih udeležencev odleteli iz letališča Jožeta Pučnika proti Bruslju. Drugi dve udeleženki sta v Bruselj prispeli kasneje, iz Milana in Barcelone. Takoj ko smo pristali, smo se odpravili do hotela na izvrstni lokaciji, in sicer čisto v središču mesta. Pozno zvečer smo si privoščili hitro večerjo v Mc Donaldsu, kjer smo se imeli priložnost spoznati med seboj. Kljub utrujenosti, smo si vseeno privoščili krajši sprehod po centru mesta do glavnega trga, znamenitega Grand Place, ki nas je sprejel okrašen z božičnimi lučkami. Nazadnje smo se vrnili v hotel, saj nas je naslednji dan čakal intenziven program. Po kratki noči smo se zbudili v nov dan, prvi dan v Bruslju. Odpravili smo se s t. i. »šestko« (javni potniški promet, ki te pripelje do četrti z evropskimi institucijami). Sicer smo že prejšnji dan opažali skupine vojakov po cestah, podnevi pa je to postalo še bolj očitno. Ob vojakih z avtomatskimi puškami vsakih trideset metrov in z oklepniki po ulicah se človek skoraj ne more počutiti ogroženega terorističnih napadov.

Slikanje v protokolarnih prostorih Evropskega parlamenta

Večina nas je že obiskala Evropski parlament, zato nam registracija in akreditacija ni bila nova. Sprehodili smo se po bruseljski »Čopovi« (glavni hodnik v pritličju, kjer so frizer, banke, menza…) in po tretjem nadstropju, ki povezuje vse stavbe med seboj. Po kratki ekskurziji po stavbi je sledil obisk pisarne in ekipe evropskega poslanca Lojzeta Petrleta, ki nas je gostil. Voščil nam je lepo bivanje v Bruslju in spoznavanje »European Bubble« načina življenja.

 

brez selfi-ja v Parlamentu ne gre

Sledilo je spoznavanje televizijske ekipe hiše, ki stalno skrbi, da evropski državljani dobimo posnetke sej odborov in parlamenta. Zanimivo je bilo predvsem to, da ta služba priskrbi vso opremo za novinarje, da le ti ne rabijo nositi svojih kamer in opreme v hišo, temveč jo dobijo kar tam.

Pred kosilom je sledila še debata o enotnem digitalnem trgu z mlado bolgarsko evropsko poslanko Evropske ljudske stranke (ELS) Evo Paunovo, ki nas je vse navdušila s svojo zagnanostjo in vero v evropsko idejo. Zaupala nam je, da je čas, da »Europe starts to act, not only re-act« in tudi nas spodbudila, da smo družbeno aktivni evropski državljani, saj naj bi edino tako Evropa rasla in se razvijala. Med kosilom v največji menzi Evropskega parlamenta sta g. Černigoj, ki nas je vseskozi spremljal in Tadej Petejan (stažist, ki je prav tako sodeloval pri projektu) povedala nekaj »insiderskih« o parlamentu in ljudeh v njem. Zelo dragocene so bile tudi njune izkušnje z življenjem v Parlamentu. Po kosilu smo obiskali Parlamentarium, interaktivni del Parlamenta namenjen obiskovalcem, po ogledu pa smo se odpravili na sedež Evropske komisije, kjer smo se srečali z ekipo slovenske komisarke za promet Violete Bulc. Tam so nam navdušeno predstavili delo na Komisiji in prispevek slovenske komisarke. Izvedeli smo tudi, da bo čez nekaj dni v javnost prišel t. i. Aviation package, celovit sklop zakonodaje na področju letalskega prometa, v katerega so zadnje leto vložili veliko časa in truda. Zadnje srečanje v napornem in znanja polnem dnevu je bilo srečanje z Majo Drča, predstavnico lobističnega združenja industrij, ki se ukvarja s proizvodnjo tetrapakov. Predstavila nam je tek pogovorov z evropskimi poslanci in razložila, da je dojemanje lobiranja tukaj povsem drugačno od konotacije te besede v slovenskem prostoru.

 

Srečanje z Evo Paunovo

Spoznavanje dela kabineta slovenske komisarke Violete Bulc na Komisiji

Obisk Komisije in kabineta slovenske komisarke za promet Violete Bulc

Sledil je ponoven sprehod skozi »evropsko prestolnico« in obisk Deliriuma, najbolj znane pivnice v Belgiji in svetovnega rekorderja po številu piv na meniju (našli smo tudi pivi Union in Laško, ki ju pa tokrat nismo naročili). Tam se nismo zadržali dolgo (naš čas namreč še ni prišel), saj smo se morali naspati, ker nas je naslednji dan čakal zares zgodnji evropski zajtrk in nova evropska izkušnja v osrčju zveze.

V sredo zjutraj smo se udeležili Evropskega molitvenega zajtrka (European Prayer Breakfast) v Evropskem parlamentu. Sam sem sedel za narodnostno zelo mešano mizo, kjer so gostje prihajali iz Malezije, Finske, Grčije in Ukrajine. Po kratkem klepetu in zajtrku je sledil program. Ugledni gostje, z g. Peterletom na čelu, so imeli posamezne govore, potem pa je sledila molitev. Pri naši mizi smo se odločili, da bo vsak posameznik zmolil Očenaš v svojem jeziku, nato pa smo se pogovarjali o verskih navadah v svojih krajih. Vseskozi nas je spremljala ušesom prijetna glasba in znan ameriški komedijant. Na zajtrku so bili mnogi pomembni gosti, med drugimi nekdanji predsednik Evropskega parlamenta Jerzy Buzek, s katerim smo se tudi slikali. Zaradi priljubljenosti molitvenega zajtrka, ki je v mnogih državah tradicionalen letni dogodek, je mnogo gostov program moralo spremljati preko televizijskih ekranov izven samega kraja dogajanja. Nam, ki smo imeli to srečo, da smo lahko bili prisotni na licu mesta, pa je v veliko čast in smo zelo veseli, da smo bili med povabljenimi.

V sredini Jerzy Buzek, bivši poljski premier in bivši predsednik EP, okoli njega nas šest in asistenta poslanca A. Peterleta (foto: Andrej Černigoj)

Sledilo je srečanje z g. Markom Kranjcem, ki je zaposlen pri Odboru regij. Tam smo v sproščenem vzdušju izvedeli, kakšna je in kako poteka evropska politika do posameznih regij, kako se te obravnava po načelu subsidiarnosti in kako jim iz osrčja Evrope razne politike pomagajo k nadaljnjemu razvoju. Zanimivo mi je bilo, da je Slovenija razdeljena na zahodni in vzhodni del, kjer regija Zahodna Slovenija dosega približno 97% BDP per capita povprečja celotne EU, medtem ko Vzhodna Slovenija le 68%. Nato smo šli na kosilo, kjer smo komentirali naporen delavnik zaposlenih v evropskih institucijah in o paleti sprostitvenih dejavnosti, ki jih ponuja Bruselj.

Popoldne je sledilo krajše srečanje z g. Peterletom, kjer je vsakemu izmed nas podaril knjigo Vrednote krščanske demokracije. Nato smo se začeli pripravljati na srečanje z bolgarskim evroposlancem Andreyom Novakovom. S sedemindvajsetimi leti je postal najmlajši evropski poslanec mandata 2014−19, deluje pa v parlamentarnem Odboru za regionalni razvoj in Delegaciji za odnose z državami Srednje Amerike. O tem nam je imel veliko povedati, opaziti pa je bilo, da je zelo zaposlen, kar je bil vzrok, da nas kmalu tudi zapustil in se udeležil mini plenarnega zasedanja v Bruslju, kjer smo evroposlance z balkona poslušali tudi mi. Zanimivo pri tem mi je bilo, da imajo poslanci tudi smisel za humor in so se smejali poslancu iz vrst konservativcev in reformistov, ki se je šalil na račun svoje prostate. Po pestrem dnevnem sosledju obiskov smo si zvečer šli pogledati v mesto še nekaj turističnih točk s končno točko v pakistanski restavraciji, kjer smo počakali na g. Peterleta in z njim večerjali. Govoril nam je o svojem delu in razlikah med evropskimi in slovenskimi politiki. Vzdušje in hrana sta bili odlični, mi pa smo le stežka dohajali vsem informacijam, ki smo jih dobili tekom dneva.

A to ni bilo še vse. Četrtek je obetal še veliko novih srečanj. Na prijeten sončen dan smo se spustili v pogovor z dr. Filipom Majcnom, direktorjem na Generalnem direktoratu za prevajanje. Dr. Majcen nam je najprej malo povedal o svojem poklicu in delovnih izkušnjah ter strasteh, ki so ga od dela v finančnem sektorju pripeljale do DG Translation, kjer je odgovoren za delovanje sedmih oddelkov. Že od mladih let je dr. Majcna spremljalo veselje do tujih jezikov in kultur, kar danes dokazuje s tem, da obvlada kar šest jezikov. Dr. Majcen je živi dokaz, da v življenju nikoli ne veš kaj ti obeta prihodnjost. Nam  mladim je tudi v spodbudo, da negujemo naše hobije in skušamo uresničevati naše želje.

Seveda smo se posvetili tudi razumevanju delovanja direktorata, kar je ključnega pomena za delovanje Evropskega parlamenta in Komisije. Vsaka pobuda zakona oz. vsak uradni dokument mora namreč biti vedno na voljo v najmanj treh jezikih: angleščini, francoščini in nemščini, kar zahteva visoko stopnjo koordinacije med različnimi oddelki in institucionalnimi organi Evropske unije. V ospredju pogovora je bila tudi Clear writing campaign. Večkrat se pripeti, da se, zaradi naknadnega posodabljanja dokumentov, pojavijo različne različice istega besedila, kar povzroča nejasnost prevodov ali razliko v prevodih v različnih jezikih. Ker pa je jasen in razumljiv prevod ključnega pomena pri zakonodajnem postopku Evropske unije, se s to pobudo skuša nekoliko poenostaviti birokracijo in tako nuditi boljše prevode zakonodajalcem.

Naše spoznavanje evropskih institucij v Bruslju se je nato nadaljevalo v Svetu Evropske unije, kjer sta nas sprejeli Štefanija Novak (svetovalka za okolje) in Gabrijela Korže (svetovalka za zdravje). Vodili sta nas preko dvoran, kjer predstavniki držav članic snujejo predloge za najrazličnejša področja skupne politike, in kjer svetovalci skušajo doseči cim boljsi dogovor za državo, ki jo predstavljajo. Sami sta nam priznali, da pa vendarle to ni tako lahko, saj predvsem takrat, ko so mnenja zelo drugačna, predstavljene stranke ne dosežejo začetnih zahtev in je tako kompromis zelo težko dosegljiv, saj se bo morala ena od strank naposled le nečemu odpovedati. Ne vedno se doseže kompromis in večkrat se pogajanja vlečejo več let ali se pa zgodi celo, da se prekinejo.

Pet mladih na sedežu Sveta Evropske unije

Pot nas je potem zanesla vse do veleposlaništva Republike Slovenije v Belgiji, kjer sta nas toplo sprejela konzul Jean-Pier Vonarb in Goranka Grošenj, odgovorna za odnose z Evropskim parlamentom. Brez dvoma je predstavništvo RS v tuji državi zelo pomembno za državljane, ki gredo na počitnice v tujino, vendar še bolj je pomembno za državljane, ki živijo in delajo izven slovenskih meja. Poleg zgolj birokratskih zadev, slovensko predstavništvo organizira kulturne dogodke, kjer se imajo naši sodržavljani priložnost srečevati.

Nato smo se sprehodili do sedeža Evropske ljudske stranke, kjer nam je Rok Tuš, asistent predsednika ELS, Josepha Daula, spregovoril o delovanju stranke skozi leta. Z njim smo se ob skodelici kave spustili v prijeten pogovor, v katerem nam je povedal o svojih delavnih izkušnjah in dal nam kar nekaj dobrih nasvetov.

Nazadnje smo se srečali s Karino Medved, svetovalko za Power Generation & Innovation pri Eureletric, uniji energetske industrije, ki v odnosu z evropskimi institucijami predstavlja in zasleduje interese svojih članov proizvajalcev energije iz 32 evropskih držav. V pogovoru smo se dotaknili teme ‘distributed generation‘, in sicer o možnosti hranjenja električne energije, ki jo pridobimo preko obnovljivih virov. Na osnovi predvidevanj bomo do leta 2050 dosegli samooskrbovanje domov, kar bo znatno zmanjšalo potrebo po jedrskih objektih in termoelektrarnah.

Kot ste lahko kaj hitro opazili, šest mladih Slovencev v Bruslju ni imelo veliko časa za dolgočasenje. Sledili smo petdnevnemu natrpanemu programu skozi pomembnejše institucije Evropske unije s poudarkom na Evropskem parlamentu. Tudi če še nismo bili izbrani za stažiranje pri evroposlancu g. Peterletu lahko s zagotovostjo rečemo, da se čutimo privilegirane, da smo bili povabljeni na plačano ekskurzijo v Bruselj. Take priložnosti nima vsak. Med teorijo, ki jo pridobivamo na znanje na fakultetah vsakega izmed nas in prakso, ki rezultira v stvarnosti vsakdanjika slehernega državljana Evropske unije, je to, kar smo doživeli mi teh pet dni v Bruslju. Na nas je sedaj, da dalje širimo glas o paleti možnosti, ki jih mladi imamo v Evropski zvezi, kot se najraje izrazi poslanec g. Peterle, a ki gredo mnogokrat mimo nas. Za to izvrstno priložnost naj se še enkrat, tokrat pisno, zahvalimo asistentu Andreju in stažistu Tadeju za vložen trud in čas, in končno, evroposlancu Alojzu Peterletu, da nas je povabil. Posebna zahvala tudi Društvu Združena Evropa.

Čakajoč letalo na bruseljskem letališču Charleroi

Dragi bralec, za konec ti nas šest, Hana, Micaela, Lovro, Nejc, Ester in Paula, preden se odpravimo na zadnje belgijske vaflje, sporoča: ne zavlačuj in preizkusi prednosti Evropske unije. Kajti tudi če se zdi, da ima ta sedež nekje daleč v Bruslju, nate vpliva vsak dan. Pozanimaj se o možnih obiskih predstavništev evropskih institucij v Sloveniji na tvoji šoli/fakulteti, samih institucij Unije v Bruslju, Strasburgu in/ali Luksemburgu in nenazadnje tudi o razpisih za stažiranja. Mi smo dokaz, da tudi če ti spodleti prvič, še ne pomeni, da so ti vrata zaprta.

 

We did meet our MEP. Et à bientôt!

Hana, Micaela, Lovro, Nejc, Ester in Paula

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu objavlja XIII. nagradni natečaj (rok za prijave je 12.12.2015)

Namen natečaja je spodbujanje raziskovalne dejavnosti dodiplomskih in podiplomskih študentov na področju zamejske in izseljenske tematike in s tem krepitev zavesti o njeni pomembnosti za ohranjanje slovenske identitete v matični domovini in zunaj njenih meja.

Na nagradni natečaj se lahko prijavijo kandidatke in kandidati iz Republike Slovenije in tujine. Predmet nagradnega natečaja so uspešno zagovarjanja diplomska, magistrska in doktorska dela na kateri koli univerzi v Sloveniji ali zunaj nje, ki obravnavajo tematike slovenskih skupnosti zunaj meja Republike Slovenije.

V poštev pridejo dela, napisana v slovenščini, hrvaščini, bošnjaščini oz. bosanščini, srbščini (latinica), italijanščini, nemščini, angleščini ali španščini. V primeru, da delo ni napisano v slovenščini, mora imeti v prilogi povzetek v slovenskem jeziku (60 do 150 vrstic).

Na natečaj Urada lahko kandidirajo tudi posamezniki z deli, ki so že bila prijavljena na drugih podobnih natečajih. Upoštevana bodo dela, zagovarjana v obdobju od 01. 11. 2013 do 31. 10. 2014.

Nagrajena bodo tri dela s področja zamejstva in tri dela s področja izseljenstva, in sicer  prvi nagradi za vsako od področji v višini 800 evrov, drugi nagradi v višini 600 evrov in tretji nagradi v višini 400 evrov.

Komisija lahko izjemoma podeli tudi posebno nagrado v višini 400 evrov za najboljšo diplomo v okviru nižje stopnje bolonjskega študijskega programa.

Na predlog strokovne komisije se Urad lahko odloči tudi o večjem številu nagrad v eni od kategorij, vendar skupno število nagrad ne sme presegati skupnega števila razpisanih nagrad (6) in denarnega sklada 3.600 evrov (400 EUR za posebno nagrado za »bolonjsko« diplomo šteje posebej).

Najboljša dela bodo na željo nagrajencev prejela tudi priporočilo Urada za objavo. Strokovna komisija bo ocenjevala diplomska, magistrska in doktorska dela z različnih področij na temo slovenskega izseljenstva oziroma zamejstva. Pri tem bo upoštevala naslednje osnovne kriterije:

  • izvirnost teme – pristopa,
  • uporabnost v smislu ohranjanja slovenske identitete zunaj meja Republike Slovenije in povezanosti z njo
  • ter strokovnost, zahtevnost in interdisciplinarnost dela.

 

Sodelovanje naloge na natečaju se šteje kot soglasje avtorja, da se prispelo delo obdrži v arhivu Urada oziroma Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU (za področje izseljenstva) ali Inštituta za narodnostna vprašanja (za področje zamejstva).

Način in rok prijave na natečaj

Kandidati naj na naslov Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Erjavčeva 15, 1000 Ljubljana s pripisom “ZA NAGRADNI NATEČAJ” pošljejo ali dostavijo en vezan izvod svojega dela v trdih platnicah, potrdilo o uspešno opravljenem zagovoru diplomskega, magistrskega ali doktorskega dela z razvidnim datumom zagovora in kratek življenjepis z osnovnimi osebnimi podatki in kontaktnim naslovom (tudi elektronska pošta in telefon).

Iz prijave naj bo jasno razvidno, ali gre za diplomo na nižji ali višji stopnji bolonjskega študija.

Strokovna komisija bo dela sprejemala do vključno 12. 12. 2014, rezultati natečaja pa bodo znani predvidoma do konca aprila 2015. Svečana podelitev nagrad bo sledila predvidoma spomladi/poleti leta 2015.

Dodatne informacije dobite na tel. št. (00386) (0)1 230 80 11 (dr. Zvone Žigon) ali preko elektronske pošte: zvone.zigon@gov.si.