Od priložnosti do izziva in dragocene izkušnje

V začetku leta je evropski poslanec Lojze Peterle mladim ponudil izziv sodelovanja v razpisu za stažiranje v njegovi pisarni evropskega poslanca v Bruslju.

Na razpis smo se lahko odzvali mladi od 21 do 30 leta s  poslanim življenjepisom, motivacijskim pismom in svojim razmišljanjem o aktualni temi v Evropski zvezi v obliki eseja. Na osnovi poslanega nas je bilo nekaj deset vključenih v ožji krog za kandidata stažista v Evropskem parlamentu.

Nadaljnja izbira kandidatov za stažiranje je potekala z udejstvovanjem na srečanjih v slovenski pisarni Evropskega poslanca. Prvo srečanje je bilo predstavitveno z nalogo zapisati javno objavo na temo migrantske krize. Na naslednjem srečanju smo se seznanili s temelji krščanske demokracije in se spoznali z dr. Borisom Pleskovičem, od katerega smo predvsem pridobili odgovore na naša vprašanja o aktualnih gospodarskih razmerah. Dr. Pleskovič je sicer kritično ocenil gospodarsko stanje v Sloveniji, hkrati pa nam vlil precej optimizma za možnost izboljšanja gospodarskega stanja.

Srečanje z evropskim poslancem Lojzetom Peterletom v slovenski pisarni poslanca Evropskega parlamenta. Avtor slike: Andrej Černigoj

Na zadnjem srečanju smo prvič srečali evropskega poslanca Lojzeta Peterleta, s katerim smo govorili o aktualnih političnih in gospodarskih temah.

Na koncu je sledil še individualen razgovor, po katerem so bili trije izbrani za enomesečno stažiranje, deset pa nas je bilo povabljenih na obisk evropskega poslanca  v Bruselj v okviru projekta »Meet my MEP«.

V Bruselj smo z letališča Jožeta Pučnika poleteli v ponedeljek, 10. oktobra 2016 zvečer.

V Bruselj smo prispeli v poznih večernih urah, ko ima razsvetljen glavni trg prav poseben čar. Avtor slike: Maja Gogala

Ob prihodu na Evropski parlament smo bili najprej seznanjeni s strogim varnostnim nadzorom pred vstopom v objekt, takoj za tem pa z razsežnostjo objekta, hitenjem in dinamiko zaposlenih, tako po gibanju, kot tudi po sporazumevanju v najrazličnejših jezikih Evrope, lahko bi rekli, da smo bili nemudoma vključeni  v utrip zaposlenih, ki  so usmerjeni v to, da s svojo energijo in željo soustvarjajo Evropo v kateri si vsi želimo lepo živeti.

Takoj ob prihodu smo se seznanili z dinamičnim vzdušjem zaposlenih v Evropskem parlamentu. Avtor: Ana Marija Fartek

V sejni sobi slovenskih evropskih poslancev  nas je sprejel evropski poslanec Lojze Peterle. Poslanec nas je zaskrbljeno seznanil z resnostjo kriz, ki v tem obdobju pestijo Evropsko unijo, od migrantske, gospodarske pa do evropskega skepticizma in trenutno najbolj aktualnega Brexita. Poudaril je tudi potrebo po tem, da se Slovenija tesneje poveže z drugimi skupinami držav, kot je Višjegrajska skupina, da bo lahko lažje uresničevala svoje interese, vendar da bi se Slovenija lahko povezala s kakšno od teh skupin, mora postati zanimiva, da bo k tesnejšemu povezovanju povabljena. Med prvimi smo bili seznanjeni tudi s poslančevo kandidaturo za predsednika Evropskega parlamenta. Naš poslanec je med tem pogovorom in na ostalih srečanjih večkrat poudaril, da smo mladi prihodnost Evrope, česar se morda mladi predvsem v obdobju gospodarskega pa tudi političnega zatišja in pasivnosti premalo zavedamo, mladi se moramo za boljši jutri aktivno vključiti v projekte, ki bodo izboljšali trenutno stanje.

Razprava z evropskim poslancem. Avtor: Andrej Černigoj

Marta Osojnik nas je seznanila s svojim delom na oddelku za stike z javnostjo in mediji Evropske ljudske stranke. Vsak svetovalec za medije pokriva določeno delovno področje, se udeležuje konferenc in drugih dogodkov ter o njih poroča zainteresiranim medijem EU in držav članic.

Po ogledu parlamenta in kosilu smo se udeležili konference »Europe’s Cyber resilience debate.« Na konferenci so bili prisotni predstavniki Evropskega parlamenta in strokovnjaki s področja zaščite podatkov pri internetnem poslovanju, največ pozornosti je bilo namenjene možnosti zavarovanja tajnih poslovnih in osebnih podatkov pred zlorabo.

Udeležili smo se konference »Europe’s Cyber resilience debate.” Avtor slike: Maja Gogala

Po koncu konference smo se zbrali v sejni sobi, kjer smo izmenjali mnenja vezana na konferenco kateri smo prisostvovali in o naših vtisih prvega preživelega dneva na Evropskem parlamentu.

Dan smo zaključili s prijetnim druženjem v eni od pivnic v središču Bruslja, kjer smo ob ogledu nogometne tekme naših nogometašev z angleškimi tekmeci, navijali in stiskali pesti za naše.

Za nami sta bila prva dneva našega obiska Evropskega parlamenta. Vsi smo bili navdušeni nad dinamiko delavnika zaposlenih in prežeti z energijo ljudi s katerimi smo se srečevali, zaradi česar smo imeli občutek, kot da nismo samo obiskovalci, temveč bližnji opazovalci evropskega dogajanja, ki se bomo v naslednjih treh dneh naučili še veliko zanimivega.

 

Maja Šturbej, Veronika Pelikan, Maja Gogala

Zgodbe o dobrih ljudeh

Potovanja in začasno bivanje v tujini so dragocena izkušnja, ker nas prisilijo, da stopimo iz cone udobja in se soočimo z novim. Po eni strani lahko bolje spoznamo sami sebe in svoje odzive na neznane položaje, po drugi strani pa srečamo ljudi z drugačnimi navadami, načinom življenja in razmišljanja. Iskreno povedano od Bruseljčanov nisem ravno veliko pričakovala. Ne vem, ali je kriva moja predstava, da zaradi deževnega vremena tudi ljudje ne morejo biti prav prijazni, a dejstvo je, da se je pokazalo ravno nasprotno. Prvi dan, ko sem se z dvema kovčkoma spravljala na avtobus – ura je bila približno polnoči in okolica ni bila niti najmanj prijazno – se kar na lepem pojavi nekdo, ki me sprašuje, ali potrebujem pomoč. Medtem ko sem dojemala, kaj se dogaja, in razmišljala, kaj naj sploh rečem, sta moja kovčka že romala na avtobus. Nakar sem zmogla vsaj en zaprepadeno nasmejan “Merci!”

Nagradni razgled, ko stopimo iz cone udobja. (Foto: KBB)

Pozneje sem se vprašala, ali bi se mi kaj takega lahko zgodilo v Ljubljani. Na odgovor nisem čakala dolgo. Ob vračanju domov je namreč naneslo, da je bilo dvigalo na železniški postaji pokvarjeno in tako sem se odpravila k stopnicam, po katerih je bilo treba odnesti zajetno prtljago. Mimo so prišli trije fantje in nekje daleč sem jih zaslišala, da so se pogovarjali, da bi mi lahko kateri od njih pomagal s kovčki. Ampak nato ni nihče tudi zares pristopil in ponudil pomoči. Čut za pomoč gotovo obstaja tudi pri nas, vendar se mi pogosto zdi, da nimamo poguma za dejanja in tako dobri nameni ostanejo zgolj to  – dobri nameni. Česa se pravzaprav bojimo?

Podobnih primerov v Bruslju je bilo še več, ko je na primer varnostnik v parlamentu poskrbel, da so mi napolnili gume na kolesu, čeprav jim res ne bi bilo treba, pa ko mi je nekdo nesel kolo po stopnicah do popravljalnice koles, ker ni bilo dvigala, ali ko se je neki upokojenec med nedeljskim sprehodom zapletel v prijazen pogovor z mano o tem, kako prijetno je posedati zunaj na soncu. Sklenila sem, da Belgijci nikakor niso tako neprijazni kot njihovo vreme pretežni del leta.

Mesto Leuven, ki sem ga obiskala zadnji konec tedna, v tipičnem megleno-deževnem vremenu. (Foto: KBB)

O svoji bruseljski “družini” sostanovalcev v Slovenskem pastoralnem centru sem že spregovorila v zapisu o drugem tednu. Res je fascinantno, kako se nas je 11 uspelo usklajevati  kljub različnim zaposlitvami in s tem delovnim časom, drugačnim razmišljanjem in življenjskim ciljem. Toda imeli smo pomemben skupni imenovalec – skupni jezik v vseh njegovih najrazličnejših narečjih, v katerem smo se lahko šalili, zraven jedli in pili in začutili domačnost naše dežele tisoč kilometrov stran. To, dobra volja in pripravljenost, da kaj naredimo skupaj, so bile bistvenega pomena za pozitivno vzdušje v hiši, v katero sem se po dolgem dnevu rada vrnila domov.

Izplen po obisku čokoladnice Neuhaus z dvema sostanovalcema. :D (Foto: KBB)

Podobna pozitivna zgodba se piše tudi v pisarni g. Peterleta. Bruseljski asistentje Nina, Aljaž in Matias in ljubljanski Andrej so me prijazno sprejeli in obravnavali kot svojo sodelavko. Kljub izredno polnemu urniku so si vzeli čas za to, da smo kakšno rekli, se potrudili, da so mi pojasnili, kar sem morala ali želela vedeti in me povezali z ljudmi, ki se ukvarjajo s področji, za katere sem se zanimala in s katerimi bomo sodelovali tudi po koncu moje bruseljske izkušnje. In seveda g. Peterle, ki je bil s svojo dobro voljo dodatna vzpodbuda za delo, ko se je na primer v premoru med dvema sestankoma ustavil v pisarni, povprašal, kako gre in povedal kakšno šalo ali zaigral melodijo na ogrlice. Hvala vsem petim, da sem lahko bila en mesec del vaše zgodbe. :)

Vafelj za slovo v slogu. (Foto: KBB)

Zapisala: Katja Berk Bevc

 

Drugo poglavje: Bruselj

Drage bralke in bralci, med pestrim dogajanjem v Evropskem parlamentu je hitro minil še en teden in spet se oglašam iz Bruslja z novo objavo po mnogih dogodkih.

Začnimo tam, kjer sem zaključila prejšnji teden – z ogledom Bruslja. Moje raziskovanje mesta se je začelo s sproščenim sprehodom, katerega cilj je bil Grand Place. Po naključju pa sem naletela na več dogodkov in zanimivih stavb, ki si jih bom ponovno prišla ogledat. Ena od prvih pomembnejši zgradb na moji poti je bil Flamski parlament. Kmalu za tem pa sem prišla do bučnega dogajanja v parku, kjer je bil Festival stripov. Čeprav nisem velika oboževalka stripov, se mi je zdel dogodek zanimiv in vreden ogleda. V šotorih se je gnetlo mladih in starih, ki so z velikim navdušenjem obiskovali stojnice, sodelovali na delavnicah in stali v dolgih vrstah, da bi jim avtorji podpisali strip. Med stojnicami, kjer so prodajali stripe, je bilo veliko razstavljenih slik, skic in predmetov povezanih s stripovskimi liki. Še posebej zanimive so se mi zdele stojnice tujih striparjev. Pri umetnikih iz Hong Konga so bila razstavljena dela v parih, ker sta na isto temo ustvarjala umetnik iz Hong Konga in iz Belgije. Ne bom pozabila nenavadnega komentarja na naslovnici njihove brošure: »The World Has Gone Mad… So I Draw« (»Svet je postal nor, zato rišem.«). Njegov avtor Kongkee me je spomnil na »vlogo« umetnosti v družbi, da ji na nek način skozi različne medije tudi strip postavi ogledalo. Še en poseben razstavljen predmet je bila knjiga poljskega avtorja, ki je cel strip natisnil na en zelo dolg list, ki se, prepognjen po straneh, le na eni strani drži platnic knjige. Med sprehajanjem po sejmu se je nekdo zaletel vame in ko sem se obrnila, sem presenečena ugotovila, da je bil to eden od »belih vojakov« iz Vojne Zvezd. Stojnica te priljubljene sage, je bila oblegana tudi zato, ker so se lahko obiskovalci fotografirali z liki.

Pestro dogajanje na Festivalu stripov. Foto: Maja Bensa

Ko sem zapustila festival stripov, sem kmalu našla Muzej glasbe. Malo navzdol po griču in že sem prišla do galerij, ki so ena redkih lokacij, ki se jih spomnim z mojega prvega (dvodnevnega) obiska Bruslja pred več kot desetimi leti. V galerijah sem našla tudi priljubljeno trgovino z belgijsko čokolado. Na Grand Place me je presenetila varnostna kontrola (kovinske ograje, pregled torbic in nahrbtnikov) vseh obiskovalcev. Sprva se mi je zdelo, da gre za pretiran varnostni ukrep, a sem le par metrov naprej videla, da se odvija sejem piva, zato je bila poostrena kontrola namenjena preprečitvi incidentov in varnosti obiskovalcev. Tudi v notranji del trga, kjer se je za ograjo odvijal sejem, si lahko vstopil le po še eni kontroli in če seboj nisi imel prtljage večje od manjše torbice.

Festival na Grand Place. Foto: Maja Bensa

V nedeljo popoldne sem obiskala tržnico Tržnica Les Ateliers des Tanneurs. V Bruslju imajo zanimivo delovanje tržnic, saj je tržnica vsak dan na drugem trgu ali predelu mesta. Od prodajalke na torkovi tržnici blizu Evropskega parlamenta sem izvedela, da prodajalci z žrebom dobijo stojnico na tržnici in če nimajo sreče, jih en teden ni in potem znova poskusijo.

Tržnica Les Ateliers des Tanneurs. Foto: Maja Bensa

Delovni teden v parlamentu se je začel z zadnjo fazo organizacije molilnega zajtrka – potrditvami udeležbe povabljenih. Med številnimi klici in pogovori, mi bo v spominu najbolj ostalo opravičilo asistenta, ki je rekel, da njegov šef prihodnji dan res ne more, ker ima že zjutraj sestanek s papežem.

V torek sem se na svojo željo udeležila dogodka»Nevarnosti proizvodnje palmovega olja« (»The Threats of Palm Oil Production«). Problematika palmovega olja me zanima že dalj časa in dogodek se mi je zdel zelo informativen. Med govorci so bili člani nevladnih organizacij iz Evrope in Indonezije, kjer je problematika palmovega olja prerasla v ekološki problem. Palmovo olje je na globalnih tržiščih prisotno v mnogih izdelkih živilske, kozmetične in farmacevtske industrije. Proizvodnja palmovega olja sicer mnogim ljudem nudi zaposlitev, a ima ob zdajšnji ureditvi tudi negativne vplive na ekosistem, domorodce in manjšine ter prehransko varnost. Največ palmovega olja prihaja iz Indonezije, ki ima tretji največji deževni gozd na Zemlji, a so ga s požiganjem, da bi dobili zemljo za plantaže palm, veliko uničili ter ob tem v ozračje sprostili velike količine CO2 in drugih plinov. Gospod iz Indonezije je pokazal fotografije, kako se je s pogozdovanjem v nekaj letih spet zaraslo prej opustošeno območje. Vendar je zgolj pogozdovanje le obliž na rano, ko so zaradi negospodarnega ravnanja in slabe ureditve panoge ogroženi ljudje, živali in okolje. Velik problem je izbira neprimernih območij za plantaže, saj te palme porabijo veliko vode (1 drevo 25 L na dan) in posledično druge rastline ter ljudje ostanejo brez vode. Stališče govorcev je bilo, da proizvodnja palmovega olja ni slaba, vendar jo je treba urediti tako, da ne bo trpelo okolje in bo postala trajnostna ter hkrati razmisliti o obsegu njene razširjenosti ali morda celo o omejitvi. Zanimiva debata se je odvila ob komentarjih iz občinstva, kjer so bili predstavniki oljarske industrije, ambasade Indonezije in nevladnih organizacij. Vloga Evrope, ki je ene od treh največjih uvoznic palmovega olja, ni zanemarljiva, zato upam, da se bodo stvari kmalu preuredile in izboljšale.

Dogodek »Nevarnosti proizvodnje palmovega olja«. Foto: Maja Bensa

Preostalo moje delo v tem tednu je vključevalo tudi logistične izzive pri urejanju potovanj g. Peterleta in začudena sem bila, kako slabe so povezave med nekaterimi evropskimi prestolnicami. Ukvarjali smo se tudi z mobilnim gostovanjem ali roamingom, saj je Evropska komisija presenetila s predlogom, da bi bilo gostovanje brezplačno le 90 dni v letu, čeprav je nato ta predlog umaknila oziroma se zdaj še vedno pripravlja nekaj novega. Pobliže sem se spoznala tudi z informacijskimi sistemi parlamenta, saj so se med naročanjem pisarniškega materiala in registracijo zunanjih obiskovalcev, kar vrstile tehnične napake. Med iskanjem nekega gradiva sem si z zanimanjem ogledala tudi knjižnico Evropskega parlamenta, ki je zelo lepa in ima obilo gradiva – tudi v slovenščini.

Prihodnji teden se bo parlamentarno dogajanje preselilo v Strasbourg. To se pozna tudi na hodnikih parlamenta, kjer so okvirji, kjer so običajno oglasi za dogodke, prazni. Dogajanja v Strasbourgu se na žalost ne bom udeležila. Med vikendom imam v načrtu nadaljevanje raziskovanja Bruslja. O tem in dogajanju iz Evropskega parlamenta, ko se bo to spet vrnilo v Bruselj, vam bom poročala v naslednjem blogu. Hvala za pozornost in kmalu nasvidenje.

Slika razstavljena v Evropskem parlamentu. Foto: Maja Bensa

Napisala: Maja Bensa

Prvo poglavje: Ljubljana – Bruselj

Dragi bralci in bralke lepo vas pozdravljam iz Bruslja, kjer sem v sredo začela emnomesečno stažiranje pri gospodu Peterletu, ki je slovenski poslanec v Evropskem parlamentu.

Ta zgodba pa se ni začela v sredo, ampak že pred par meseci, ko sem se prijavila na razpis. Zanimivo se mi je zdelo, da smo poleg življenjepisa in motivacijskega pisma morali napisati tudi esej na eno od razpisanih tem. Ker sem študentka kemije in me zanima zdravje v povezavi s hrano, zdravili in kozmetiko, sem se odločila za naslov “Zdravje kot strateški izziv Evropske zveze”. Kmalu so me obvestili, da sem sprejeta v drugi krog, ki je bil prav tako zanimiv, saj sem lahko srečala še druge kandidate in preko predavanj ter različnih nalog spoznala nekaj novih tem, s katerimi se prej nisem ukvarjala. Zaključek natečaja pa je bil intervju. Kmalu za tem me je zelo razveselil mail, da sem bila izbrana. Presenečenja pa so se še nadaljevala.

Konec poletja, počitnic, cvetenja in začetek jeseni ter nadaljevanje parlamentarnega dela. Foto: Maja Bensa

Po zaporedju nesrečnih dogodkov sem izvedela, da sem ostala brez sobe, v kateri sem nameravala stanovati v Bruslju. To je bilo že blizu začetka stažiranja, ampak z veliko iskanja in obilo pomoči prijateljev ter znancev iz Slovenije in tujine, se je vse lepo izšlo. Zato nasvet bodočim stažistom, če se tudi vam to zgodi, ne obupajte, ker ne boste ne prvi, ne zadnji. Srečno z iskanjem! Naslednje presenečenje je sledilo na letališču, kjer me je v vrsti pred varnostnim pregledom pozdravila gimnazijska sošolka, s katero se nisva videli že tri leta. Po kratkem pogovoru sva ugotovili, da bova obe stažirali v Evropskem parlamentu, le pri različnih poslancih.

Ko sem prispela v Bruselj, je bilo treba najprej najti moj začasni dom in na pomoč mi je priskočil prijazen varnostnik na Evropski komisiji, ki mi je celo prinesel zemljevid. Ob naslednjem iskanju – tokrat Evropskega parlamenta – sem sicer le iskala najkrajšo pot, a ko me je z zemljevidom opazila bruseljčanka, se je sama ponudila, da mi pokaže pot. Slišala sem, da so belgijci zelo prijazni in iz prve roke vam lahko to tudi potrdim.

Pogled na enega od vhodov v parlament. Na trgu pred parlamentom se zbira veliko ljudi od turistov do skatearjev. Mimoidočim so na voljo v kroge postavljeni stoli. Foto: Maja Bensa

Sreda je bila moj prvi delovni dan. Gospod Peterle in njegova bruseljska ekipa asistentov Nina, Aljaž in Matias so me lepo sprejeli in mi razložili delovne naloge. Verjetno tudi vas zanima, kaj sploh dela stažist v Evropskem parlamentu še posebej v času, ko je med ljudmi krožijo mnenja, da Evropskega parlamenta in Evropske unije ne potrebujemo. Med vsemi čestitkami “to bo super iskušnja”, ko so ljudje okoli mene izvedeli, da grem v Bruselj, sem namreč prejela tudi hudomušen komentar “Zakaj bi pa šla v Bruselj prekladat papirje?”. Sicer je res, da stažist ob delu sreča tudi papirje in pripravlja odgovore na maile in dokumente, ki jih potrebujejo asistenti, dopolnjuje koledar, se oglaša na telefonske klice ambasad, društev in drugih v Evropskem parlamentu ter gre po pošto. Vendar ima stažist tudi priložnost, da se udeleži  sestankov odborov in različnih drugih dogodkov v parlamenu. V četrtek je bil sestanek ENVI  - Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane. Po glasovanju so sledile različne točke dnevnega reda, ki so zadevale letalstvo, podnebne spremembe in boj proti trgovanju z ogroženimi živalskimi vrstami.  Debata je bila zanimiva, na trenutke politično komična, par poslancem je rahlo prekipelo, a celotna izkušnja mi je pokazala, skozi kakšen zapleten proces mora iti vsak predlog za spremembo in še to ni zagotovilo, da bo na koncu sprejet. Ob gledanju dnevnika si morda kdo včasih misli, da v parlamentu le sedijo in vsake toliko o čem glasujejo, a verjemite, da je za tem o čemer glasujejo veliko dela in truda mnogih ljudi. Petki so v Evropskem parlamentu manj živahni kot ostali dnevi, saj so mnogi poslanci v domovini na terenu, vseeno pa assistenti in ostalo osebje pridno delajo naprej.

Sestanek ENVI – Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane. Foto: Maja Bensa

Čez vikend si nameravam ogledati Bruselj, ker za to še ni bilo časa in bom o tem pisala v naslednjem blogu. Hvala za pozornost in se vidimo prihodnji teden!

V parlamentu je razstavljenih veliko raznolikih umetniških del. Nekatera so tam stalno, druga le začasno. Foto: Maja Bensa

Napisala: Maja Bensa

Brexit, dan državnosti Republike Slovenije in nov začetek

…s temi besedami bi lahko opisali kaj je zaznamovalo moj prvi teden v Bruslju. Lahko bi rekli, da je bil moj prihod zaznamovan z veliko simbolike. Ravno v času, ko sem zapuščal Letališče Jožeta Pučnika, so širom po Sloveniji začeli s proslavami ob 25. letnici dneva državnosti. Obletnici primerno smo proslavili tudi Slovenci v srcu Evrope, in sicer v samem središču mesta pred slavnim Manneken Pis. Hudomušno bi lahko našli simboliko tudi v tem, da ko sem jaz prišel, so šli Britanci ven.

25 let samostojnosti, foto: Matej Čerpnjak

Najprej pa bi rad predstavil kako se je sploh začela moja pot v Bruselj. Na internetu sem zasledil razpis za pripravništvo v pisarni evropskega poslanca Alojza Peterleta v Bruslju. Ker imam že nekaj izkušenj z delom v tujini seveda take priložnosti nisem smel zamuditi, kar se je pozneje izkazalo za zelo pravilno odločitev – brez prijave nebi imel niti možnosti, da sem danes tu. Izbirni postopek se mi je zdel v primerjavi s podobnimi razpisi zelo zanimiv, saj sem spoznal ostale kandidate in navezal nove stike in prijateljstva. Gre za mlade, sposobne, s srcem na pravem mestu in ambiciozne ljudi, za katere sem prepričan, da bodo s pravim pristopom in odnosom v življenju še veliko dosegli ter pripomogli k boljši družbi.

Manneken Pis oblečen v slovensko narodno nošo, foto: Matej Čerpnjak

Čeprav sem Evropski parlament v preteklosti že obiskal, me je ta ogromna stavba na prvi delovni dan znova prevzela. Verjetno je razlog v tem, ker je čisto drugi občutek ko prideš v parlament delat in ne samo kot obiskovalec. Tu moram takoj poudariti, da ima naš poslanec zelo prijazno in dobro uigrano ekipo asistentov (v Bruslju in doma v Sloveniji), ki so ti zmeraj na voljo če jih rabiš. Kar se tiče pisarne bi rad izpostavil, da ima čudovit razgled, ki nam ga mnogi zavidajo. Delo v pisarni se ponavadi začne ob osmih in konča po šesti uri zvečer, oziroma takrat ko je končano (torej asistenti skoraj vedno ostanejo dlje). Ena izmed nalog je bila promocija in zbiranje podpore za pisno izjavo (za nas Slovence še posebej pomembne) o evropskem medenem zajtrku in svetovnem dnevu čebel. Zahvaljujoč temu delu sem spoznal stavbo Parlamenta v dveh dneh, tako da se počutim že skoraj kot doma. Ker na začetku nisem in nisem mogel najti pisarne za akreditacijo in sem nato komaj po pogovoru z varnostniki ugotovil, da moram v bistvu iti ven iz parlamenta in vstopiti skozi sosednja vrata – pa čeprav se ta pisarna nahaja v isti stavbi. Drugače pa lahko rečem, da je delo zelo dinamično in nikoli dolgočasno, tako da dan (pre)hitro mine.

Stopnišče v parlamentu, foto: Matej Čerpnjak

Svojega prvega dne stažiranja ne bom nikoli pozabil, saj smo dobili obisk iz Slovenije. K nam so prišli člani KD Planina, ki so v Parlament prinesli veliko dobre volje in slovensko pesem. Navdušeni so bili tudi ostali obiskovalci, ki so našemu poslancu in harmonikarju omenjenega društva namenili bučen aplavz.

Ena od treh velikih razpravnih dvoran, foto: Matej Čerpnjak

Matej Čerpnjak