Kam po natrpanem tednu? Na vaflje!

V tretjem tednu nas je v bruseljski pisarni obiskala skupina mladih iz Slovenije v okviru projekta Meet my MEP. Poslanska skupina Evropske ljudske stranke ljudem na ta način omogoča, da pobliže spoznajo delo evropskih poslancev, se srečajo z njimi, obiščejo Evropski parlament in se udeležijo kakšnega izmed srečanj ali dogodkov, ki so odprti za javnost. Program je prilagojen zanimanjem in željam skupine, pri čemer je v okviru institucij na voljo veliko število dogodkov, ki obravnavajo najrazličnejše tematike. Ko sem pomagala pri iskanju dogodkov, ki bi bili zanimivi za skupino, sem hkrati ugotavljala, da je ponudbe toliko, da se vsega, kar bi nekoga zanimalo, enostavno ne da udeležiti. Tako je vsekakor smiselno, da se poslanci kot tudi njihovi asistentje v svojem siceršnjem delu poglobljeno osredotočijo na zgolj nekaj vsebinskih področij in jih spremljajo, saj je vsemu dogajanju nemogoče slediti.

Srečanje g. Peterleta s skupino mladih, ki nas je obiskala v okviru projekta Meet my MEP. (Foto: Andrej Černigoj)

Že ob spremljanju zgolj izbranih tem pa se pogosto dogaja, da se sestanki in vabila prekrivajo, zato je treba kdaj napisati kakšno opravičilo že samo zato, ker udeležba z logističnega vidika ni možna (sploh v primeru dogodkov, ki so raztreseni po vsej Evropi). Je pa urnik g. Peterleta sestavljen zelo na tesno, da se lahko udeleži čim več sestankov in dogodkov, ob tem pa mu pri spremljanju tematik pomagajo asistentje. Tudi jaz sem dobila nalogo, da se udeležim sestanka, nato pa g. Peterletu ob prihodu poročam, kaj se je do takrat dogajalo, saj je zaradi prejšnjega dogodka lahko na sestanek prišel šele nekoliko pozneje. Kaj hitro sem ugotovila, da imam na razpolago morda minuto ali dve, da prideva do vrat v dvorano, v tem času pa ga moram seznaniti s ključnimi poudarki, da lahko nato sodeluje v razpravi. Pravi izziv.

Sestanek delovne skupine o preprečevanju trgovine z ljudmi. (Foto: KBB)

Ob koncu tedna je izlet z vlakom v katero izmed belgijskih mest odlična izbira, saj so ob sobotah in nedeljah vozovnice zelo ugodne, še ugodnejše pa so za vse mlajše od 26 let. Sama sem se odločila, da se odpravim v Liège. Ob tem me je marsikdo vprašal, zakaj ravno tja, zakaj ne raje v turistično zanimivejši Antwerpen, Brugge ali Gent. Odgovor je jasen: v Liègu so lièški vaflji! :D Poleg tega so ostala omenjena mesta že dobila priložnost, da me očarajo – in so tudi me. ;) Čas je bil torej za kaj turistično manj obljudenega.

Pogled na mesto ob reki Meuse. (Foto: KBB)

Liège ima približno 200 000 prebivalcev in je največje francosko govoreče mesto v valonskem delu Belgije. Leži ob reki Meuse, zaradi katere je tukaj nastalo tretje največje rečno pristanišče v Evropi. V preteklosti je v mestu cvetela industrija jekla in železa, kar se še danes odraža v njegovi arhitekturi in delavskem značaju. Pozneje se je industrija uspešno preusmerila v raznolike nove panoge in tako je mesto dandanes poznano kot dom pivovarne Jupiler, čokoladnice Galler in polnilnic vode Spa in Chaudfontaine.

Športna dejavnost pred vaflji. :D Montagne de Bueren s 374 stopnicami. (Foto: KBB)

Kakšna je razlika med bruseljskimi in lièškimi vaflji? Bruseljski so hrustljavi, imajo zračno teksturo in pravokotne robove, saj so narejeni iz bolj tekočega testa, medtem ko je testo za lièške vaflje podobno tistemu za kruh, je gosto in lepljivo. Piko na i dodajo sladkorne kroglice v testu, ki ob pečenju kristalizirajo in poskrbijo za nebeški okus. Lièški vafelj se od bruseljskega loči tudi po nepravilnih robovih zaradi goste teksture testa in ga je najbolje jesti brez vsakršnih nadevov in posipov. :)

Lieški vafelj z razgledom na Liège. Cilj dosežen. ;) (Foto: KBB)

Zapisala: Katja Berk Bevc

Od Strasbourga do slovenskega kostanja

Nov teden, nov začetek, nova parlamentarna zgradba. Tista v Strasbourgu, ki je tako osupljiva in neverjetno ogromna, da se je tam kar preveč neverjetno lahko izgubiti. Po svoje je to odlična taktika za spoznavanje novega okolja – razen če ti že konkretno kruli po želodcu, ko še vedno zablodelo iščeš odrešilni smerokaz za menzo. ;) Ker v Strasbourgu plenarno zasedanje po dnevnem redu traja do 23h, je tudi delovni čas temu primerno še nekoliko daljši kot v Bruslju. Tako sta mi dobro poznana jutranji in večerni pogled na parlament, ko ta ob igri luči zariše resnično veličastno podobo na obzorju.

Jutranji pogled na parlamentarno stavbo v Strasbourgu. (Foto: KBB)

Med svojim iskanjem poti skozi labirinte in okrogle hodnike sem večkrat naletela na tolmaške kabine. Vsakič vzhičenost na vrhuncu. :D Ampak ker tokrat nisem v tej vlogi, sem se uspela zadržati in odkorakati do običajnega vhoda v dvorano, kjer je pogled precej drugačen kot pa iz kabin “tam zgoraj”. Med sestanki sem bila v tem babilonu jezikov neizmerno hvaležna za tolmače, še posebej ko je kdo spregovoril v švedščini ali kakšnem drugem zabavno, a nerazumljivo zvenečem jeziku, jaz pa sem morala spremljati in zapisovati vsebino.

Očarljiva stavba Louise Weiss ponoči. Namesto da bi odšla domov in naravnost v posteljo, sem se ustavila in uživala v pogledu – čeprav sem ves dan preživela za istimi zidovi. (Foto: KBB)

Med svojim iskanjem poti skozi labirinte in okrogle hodnike sem večkrat naletela na tolmaške kabine. Vsakič vzhičenost na vrhuncu. :D Ampak ker tokrat nisem v tej vlogi, sem se uspela zadržati in odkorakati do običajnega vhoda v dvorano, kjer je pogled precej drugačen kot pa iz kabin “tam zgoraj”. Med sestanki sem bila v tem babilonu jezikov neizmerno hvaležna za tolmače, še posebej ko je kdo spregovoril v švedščini ali kakšnem drugem zabavno, a nerazumljivo zvenečem jeziku, jaz pa sem morala spremljati in zapisovati vsebino.

Zabavne oznake, ki usmerjajo do tolmaških kabin. (Foto: KBB)

V slovenščino se običajno ne tolmači sestankov poslanske skupine, delovnih skupin in drugih manjših srečanj, je pa ob teh priložnostih možno poslušati tolmačenje v štiri ali pet najpogostejših jezikov. Jeziki tolmačenja pa so ob drugih dogodkih odvisni od nacionalne sestave in pričakovanega jezikovnega (ne)znanja govornikov in poslušalcev, tudi zunanjih, lahko pa srečanje poteka popolnoma brez tolmačenja, pri čemer gre običajno za dogodke, zaprte za javnost. Po drugi strani pa se plenarno zasedanje tolmači v vse uradne jezike in ga je tudi na spletu možno spremljati v živo v vseh jezikih (http://www.europarl.europa.eu/ep-live/sl/plenary/).

Ena izmed sejnih dvoran s tolmaškimi kabinami v ozadju. (Foto: KBB)

Ob koncu tedna je prišel čas za legendarni belgijski krompirček. In to ne kar kateri koli, temveč tisti iz Maison Antoine na trgu Jourdan, ki je menda najboljši. Nanj prisega tudi Angela Merkel, ki so jo paparaci tam ujeli med februarskim zasedanjem vrha EU. Poleg krompirčka je domala nujna še kakšna z dolgega seznama omak – nemška kanclerka si je na primer privoščila andaluzijsko. Ko naročate pomfri, pa si nikar ne dovolite, da vam z jezika zdrsne pridevnik “French” poleg “fries”, ker boste morda ostali lačni. :D Varneje si je polomiti jezik s francoskim “un frite”, pri čemer močno odsvetujem količinsko večjo različico, če niste skrajno sestradani. Ko zmanjka omake, se je treba namreč spopasti z izjemno bogatim okusom po transmaščobah, dvakrat ocvrtih v svinjski masti.

Belgijski krompirček iz Maison Antoine. Tradicionalno masten. :P (Foto: KBB)

Na moje veliko navdušenje se je teden zaključil s skupinskimi ustvarjalnimi delavnicami v kuhinji naše hiše. Skupaj z nekaj sostanovalci iz Slovenskega pastoralnega centra, kjer živim ta mesec, smo se odločili za pripravo (približno tradicionalne) čokoladne kreme. Po obveznem pokušanju vseh začetnih sestavin kot tudi vseh zmesi na vmesnih stopnjah priprave smo ga vendarle uspeli porazdeliti med 11 skodelic, da ga je bilo dovolj za vse, ki tam prebivamo. Spodnje nadstropje pa nas je vmes razveselilo z novico, da so dobili pošiljko kostanja iz Slovenije in kaj kmalu se je popoldne razvilo v spontani piknik na vrtu za hišo. Občutek skupnosti je tukaj resnično močen, pa čeprav (ali ravno zato ker) smo več kot 1000 km oddaljeni od Slovenije. Stanovalci v Slovenskem pastoralnem centru se sicer menjujemo, vendar se domačnost, veselje in toplina skupnosti prenašajo in ostajajo njen zaščitni znak.

Že med pripravo čokoladne kreme so se nam cedile sline. (Foto: KBB)

Končni izdelek, mousse au chocolat. (Foto: KBB)

Jesensko tihožitje – pečen slovenski kostanj na vrtu za hišo. (Foto: KBB)

Zapisala: Katja Berk Bevc

Bruseljska presenečenja

Bruselj je zaradi mojega študija mesto, ki sem ga že nekajkrat obiskala, a kljub temu me je že v prvem tednu uspel presenetiti, tudi pozitivno. ;) Življenje v mestu in zgolj kratek turistični obisk sta vendarle dve različni stvari. Seveda pa si ne domišljam, da lahko v le enem mesecu, kolikor traja moje pripravništvo v pisarni Lojzeta Peterleta, v celoti spoznam mesto skozi oči domačinov.

Že takoj, ko sem pristala na letališču in se odpravila v središče mesta, me je zadelo. Povsod policisti in vojaki z orožjem v rokah – ne le na letališču in pred parlamentom, tudi na ulici, pred vafljarno, na prehodu za pešce. Pa sem o tem slišala že od znancev, brala v novicah, seveda, ampak šele osebna izkušnja človeka dejansko postavi na realna tla. Po začetni streznitvi, da to vendarle ni majhna varna Ljubljana, ampak Bruselj z izkušnjami terorističnih napadov, pa sem se zaradi prisotnosti vojakov in policistov ter s tem slutnje nenehne grožnje pravzaprav začela počutiti varneje – še posebej, ko se je znočilo in so se ulice izpraznile. Pisan mozaik ljudi poleg zanimivosti samosvojih jezikov, pogledov na svet in odlične kuhinje s sabo inherentno prinaša tudi negativne plati drugačnosti kultur, prepričanj in načina življenja.

Vojake srečujem povsod – na letališču, pred parlamentom, na ulici. (Foto: KBB)

Že kar prvi delovni dan je bil prav posebno, vnaprej napovedano presenečenje, saj so me čakale povsem drugačne delovne naloge, kot običajno pripadejo pripravnikom. Skoraj v celoti se je namreč odvil zunaj Evropskega parlamenta in v simpatični družbi dveh predanih in srčnih karitasovk Jožice in Andreje. Na konferenci FEAD sta kot izbrani predstavnici iz držav članic govorili o slovenskih spremljevalnih ukrepih ob delitvi evropske hrane najbolj pomoči potrebnim, sama pa sem jima pri tem pomagala s tolmačenjem v angleščino.

Tolmačenje za Karitasovi predstavnici na konferenci FEAD. (Foto: Bojana Lavrič)

Za razliko od bruseljskega pregovorno deževnega vremena z dežjem (in še malo megle za povrh) je bil prvi teden izredno topel in sončen. Že me je zaskrbelo, da sem spakirala premalo kratkih rokavov in preveč dolgih, pa so me hitro pomirili, naj nikar ne skrbim. Naslednji dež je gotovo že za naslednjim vogalom …

Pogled na Evropski parlament v presenetljivo sončnem jutru. (Foto: KBB)

Na poti do parlamenta in domov, ko grem mimo trgovin in po mestu, se vsak dan izogibam kupom smeti, ki jih Bruseljčani za odvoz puščajo pred pragom. Samo barva je vsak dan drugačna, bela, modra ali rumena. Tukaj ni ličnih smetnjakov, kot jih imamo v Sloveniji, enostavno vrečke kar ležijo na ulici. Poleg tega je sistem recikliranja kratko malo nesmiseln – ločujejo samo določeno embalažo, papir in steklo, vsa druga plastika, organski odpadki ipd. gredo skupaj v mešane odpadke. Kot Slovenki, ki je nekaj časa preživela v Avstriji, mi je to domala nepredstavljivo. ;) No, se da pa z neugledno razstavljenimi smetmi vsaj odganjati tatove! Tako mi je zatrdil neki drugi pripravnik v parlamentu in svetoval, naj na ulico postavim vrečo s smetmi, če ne želim tatov v svojem domovanju. Tako bodo namreč vedeli, da hiša ni prazna.

Bruseljčani ne pometajo pred svojim pragom, raje vse smeti nanosijo nanj. ;) (Foto: KBB)

Bruselj obožujem zaradi nedeljskih tržnic in vsakovrstnega sadja, zelenjave ter pripravljenih jedi, ki jih je na njih možno najti (in pojesti :D). Ko sem se v nedeljo podala proti največji tržnici poleg železniške postaje Gare du Midi, ker so mi zadišale tamkajšnje arabske palačinke, me je mesto na poti do tja prijetno presenetilo s tržnico na Flageyju. Resda je manjša, ampak dovolj razgibana, da sem se v poplavo barv, vonjev in okusov potopila kar tam. Mmmmm …

Le kaj je ta vijolični paradižnik na steroidih – sadje ali zelenjava? (Foto: KBB)

Že ob prvem pogledu na delovni čas trgovin po vsem mestu pa se je bilo treba soočiti z grenkim razočaranjem. Prodajalne (razen nekaterih živilskih) se večinoma zaprejo že ob 18.30, nakupovalnih centrov à la BTC, ki bi bili odprti do 21.00, ni. Zakaj je to težava? Ker je naša pisarna izredno delovna in pridna, delovnik pogosto traja od osmih do osmih. Pripravnico ali pripravnika sicer že prej pošljejo domov, ampak vseeno se je treba sprijazniti, da so nakupovalni pohodi med tednom praktično neizvedljivi in si je treba zanje rezervirati kakšno soboto. Gre sicer za običajno prakso tudi pri drugih zaposlenih v Bruslju, saj so delovni časi pisarn pogosto neusklajeni s tistimi v trgovinah.

Bruselj je raj za tiste, ki radi preizkušamo kulinarične dobrote z vsega sveta. Jed na sliki najdete na japonskem jedilniku, ki je zaradi lahke hrane priljubljena izbira zaposlenih v pisarnah. (Foto: KBB)

Zapisala: Katja Berk Bevc

Tretje poglavje: Bruselj – Ljubljana

Drage bralke in bralci,

za mano je zadnji teden stažiranja v Evropskem parlamentu, pred vami pa zadnji blog o dogajanju v parlamentu in Bruslju.

Ob koncu Tedna mobilnosti so ulice Bruslja preplavili kolesarji, skatearji, jezdeci in pešci. Foto: Maja Bensa

Kot drugod po Evropi se je tudi Bruselj posvetil tednu mobilnosti in v nedeljo je bilo središče mesta zaprto za avtomobile. Na cestah je mrgolelo kolesarjev, peščev, ljudi na rolerjih, skejtih in konjih. Del tedna mobilnosti je bil tudi “Brussels country village” sejem, kjer so se s poudarkom na trajnostnem načinu življenja predstavljali različni ponudniki od pridelovalcev hrane do podjetij, ki organizirajo deljenje avtomobilov (angleško “car sharing”). Presenečena sem bila, ko sem na nekaterih stojnicah s hrano opazila, da ne prodajajo “običajnih” prigrizkov, ampak žuželke in bila sem presenečena, da so imeli kar velik promet.

Na sejmu “Brussels country village” je veliko zanimanja požela tudi stojnica z manj običajnimi prigrizki – žuželkami. Foto: Maja Bensa

Pretekli vikend je v mestu potekal “Heritage days”, ko so ustanove in zgradbe, ki so sicer zaprte za širšo javnost odprle svoja vrata. Obiskala sem borzo (Palais de la bourse), cerkev Saint Jacques-sur-Coudenberg, muzej Bellevue (Acien hotel Bellevue), Muzej Bruslja, Galleries de treillage du Waux-Hall, Flamski parlament in banko BNP Paribas Fortis.

Borzo je leta 1801 z dekretom ustanovil Napoleon. Pri izdelavi kipov in ornamentov je sodelovalo več umetnikov, med katerimi je bil tudi kipar Auguste Rodin, ki je bil takrat še vajenec. V neoklasični cerkvi Saint Jacques-sur-Coudenber je nekdo ves čas igral na orgle, kar je naredilo vzdušje še bolj impresivno. V cerkvi je bila tudi zanimiva razstava o delovanju duhovnikov med drugo svetovno vojno. Muzej Bellevue, ki se nahaja v stavbi luksuznega hotela Bellevue iz 18. Stoletja, zelo interaktivno predstavlja zgodovino Belgije. Muzej Bruslja stoji na trgu Grand Place in je posvečen zgodovini, folklori in razvoju mesta. Vse to predstavljajo tapiserije, kipi, slike, fotografije in makete. Zanimiv je tudi oddelek posvečen Manneken Pisu , saj so razstavljene obleke, ki so jih s celega sveta prinesli za kip. Poleg različnih belgijskih noš je bilo med njimi tudi nekaj japonskih. Galeries de treillage du Waux-Hall so arkade in paviljon za orkester, ki so jih v 18. stoletju zgradili v parku poleg plesne dvorane. Načrt za arkade je naredil mestni arhitekt François Malfait. Obiskala sem tudi Flamski parlament, ki je precej drugačen od Evropskega. Stoji v zgradbi, ki je bila včasih namenjena pošti in mornarici. Stavbo so obnovili, zato se danes v njej izmenjujejo originalni elementi in moderni slog. Zanimivo se mi je zdelo, da zasedanja odpovejo kadar je toča, ker le ta s padanjem po stekleni strehi povzroči prevelik hrup. Premierjeva pisarna je bila prav tako odprta za obiskovalce, ki so lahko sedli v fotelje, kjer so prihodnji dan sestankovali premier in ambasadorji. V pisarni je bil tudi šal, ki ga je pred par dnevi premier prejel v dar od Dalajlame. Oglede sem zaključila v banki, kjer imajo obilo umetniških del od slik do tapiserij, a fotografiranje ni bilo dovoljeno.

Pisarna predsednika Flamskega parlamenta. Na sliki visi bel šal, ki ga je predsedniku par dni pred našim obiskom podaril Dalajlama. Foto: Maja Bensa

Nato se je začel moj zadnji delovni teden v parlamentu. Ker je bil zeleni teden in so bili mnogi poslanci na obveznostih v domačih državah ali v tujini, je bil relativno mirnejši od preteklih tednov, a se je vseeno veliko dogajalo. V koledar sem dodala sestanke odborov ENVI (Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane/Committee on Environment, Public Health and Food Safety), AFET (Odbor za zunanje zadeve/Committee on Foreign Affairs) in skupine. Našla sem tudi trgovino, ki je “skrita” v Evropskem pralamentu in je glede na svojo velikost zelo dobro založena.  Napisala sem briefing o Ukrajinski krizi. Še naprej sem pisala odgovore na raznolika vabila in mejle. Predstavitev, ki jo bo imel g. Peterle v Bratislavi pa sem malo poživila in zanimirala. V pripravah na molilni zajtrk sem klicala povabljene glede potrditve udeležbe. Napisala sem obrazložitve glasovanj g. Peterleta. Z Aljažem sva imela sestanek s predstavniki projekta Collab4Safety. Collab4Safety je evropski projekt, ki ga od 2012 izvaja 10 partnerjev iz 8 držav. Cilj projekta je prispevati k boljšemu povezovanju in koordinaciji na področju varnosti hrane na globalni ravni. S tem želijo prispevati k boljši kakovosti življenja, povečanju socialne varnosti in ekonomske konkurenčnosti evropske prehrambene industrije.

“Vox Box” je ime dveh studiev, ki se nahajata na najbolj prometnem hodniku v Evropskem parlamentu.  Foto: Maja Bensa

Dogovorila sem se za sestanek z generalno sekretarko EuCheMS dr. Nineto Majcen. EuCheMS združuje kemijska društva iz Evrope in še nekaterih držav. Izvedela sem veliko o njihovem delovanju in aktivnostih, ki jih imajo tudi v parlamentu.

Imela sem tudi priložnost obiskati Evropsko komisijo, ki mi jo je prijazno razkazal Blaž Pongračič asistent slovenske komisarke Violete Bulc. Čeprav ima stavba Berlaymont drugačno razporeditev, kot zgradbe Evropskega parlamenta, pa je bilo v obeh inštitucijah čutiti delovno vzdušje in duh sodelovanja za dosego skupnega cilja. To je eno večjih “presenečenj”, ki sem jih opazila v političnem prostoru v Bruslju – tu se pri večini stvari ne delijo na naše in vaše ali te in one, ampak poskušajo skupaj narediti nekaj, kar bo prineslo dobrobit vsem ljudem v Evropski uniji. Seveda se še vedno razlikujejo stališča pri bolj kočljivih temah, a usmeritve v konstruktivno sodelovanje bi se lahko priučili mnogi politiki držav članic, tudi slovenski.

Srečala sem se z gospo Lidijo Žumer Pršić, ki dela na Stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Evropski uniji in imeli sva lep pogovor o življenju v Bruslju in stvareh, ki v Belgiji potekajo drugače, kot pri nas. Ker sem tu le kratek čas nisem opazila veliko takih stvari, a ureditev odnašanja smeti je zagotovo ena od bolj nenavadnih. Tu namreč večina hiš in blokov nima kontejnerjev za smeti, ampak vreče s smetmi ob določenih dnevih dajo pred stavbe in jih potem poberejo ustrezne službe. V primerjavi s tem, kako so to področje uredili v Ljubljani, kjer zdaj običajne kontejnerje zamenjujejo kontejnerji pod cesto, je tukajšnja ureditev zelo drugačna. Morda bi pa lahko izvozili naše dobre prakse in tako prispevali k čistejši Evropi, ne le Sloveniji.

Mickey Mouse bar v Evropskem parlamentu. Fotografiran ob pozni večerni uri, ko so običajni obiskovalci (asistenti, zunanji obiskovalci, lobisti, idr.) že zaključili z delom. Foto: Maja Bensa

Predno se vrnem domov si bom ogledala še par znamenitosti v Bruslju.

Ob zaključku stažiranja in bloga pa bi se rada zahvalila:

~ gospodu Peterletu, da nudi možnost stažiranja vsem zainteresiranim (brez ozira na politično pripadnost ali osebna poznanstva) in da me je prijazno sprejel v svojo ekipo.

~ Nini, Aljažu in Matiasu za dobrodošlico in sodelovanje ter vse naloge, ki ste mi jih dali.

~ Andreju za koordinacijo in pomoč.

~ komisiji, ki je izbirala stažiste, iskrena hvala za to priložnost.

V veselje mi je bilo delati z vami in upam, da se bomo še kdaj videli in sodelovali.

 

Drage bralke in bralci,

Zgodba o mojem stažiranju se končuje in s tem tudi ta blog.

Najlepša hvala za pozornost, komentarje, Like in deljenje povezave naprej.

Želim vam lep dan,

Maja

Pogled navzdol v Evropskem parlamentu. Foto: Maja Bensa

Napisala: Maja Bensa

Drugo poglavje: Bruselj

Drage bralke in bralci, med pestrim dogajanjem v Evropskem parlamentu je hitro minil še en teden in spet se oglašam iz Bruslja z novo objavo po mnogih dogodkih.

Začnimo tam, kjer sem zaključila prejšnji teden – z ogledom Bruslja. Moje raziskovanje mesta se je začelo s sproščenim sprehodom, katerega cilj je bil Grand Place. Po naključju pa sem naletela na več dogodkov in zanimivih stavb, ki si jih bom ponovno prišla ogledat. Ena od prvih pomembnejši zgradb na moji poti je bil Flamski parlament. Kmalu za tem pa sem prišla do bučnega dogajanja v parku, kjer je bil Festival stripov. Čeprav nisem velika oboževalka stripov, se mi je zdel dogodek zanimiv in vreden ogleda. V šotorih se je gnetlo mladih in starih, ki so z velikim navdušenjem obiskovali stojnice, sodelovali na delavnicah in stali v dolgih vrstah, da bi jim avtorji podpisali strip. Med stojnicami, kjer so prodajali stripe, je bilo veliko razstavljenih slik, skic in predmetov povezanih s stripovskimi liki. Še posebej zanimive so se mi zdele stojnice tujih striparjev. Pri umetnikih iz Hong Konga so bila razstavljena dela v parih, ker sta na isto temo ustvarjala umetnik iz Hong Konga in iz Belgije. Ne bom pozabila nenavadnega komentarja na naslovnici njihove brošure: »The World Has Gone Mad… So I Draw« (»Svet je postal nor, zato rišem.«). Njegov avtor Kongkee me je spomnil na »vlogo« umetnosti v družbi, da ji na nek način skozi različne medije tudi strip postavi ogledalo. Še en poseben razstavljen predmet je bila knjiga poljskega avtorja, ki je cel strip natisnil na en zelo dolg list, ki se, prepognjen po straneh, le na eni strani drži platnic knjige. Med sprehajanjem po sejmu se je nekdo zaletel vame in ko sem se obrnila, sem presenečena ugotovila, da je bil to eden od »belih vojakov« iz Vojne Zvezd. Stojnica te priljubljene sage, je bila oblegana tudi zato, ker so se lahko obiskovalci fotografirali z liki.

Pestro dogajanje na Festivalu stripov. Foto: Maja Bensa

Ko sem zapustila festival stripov, sem kmalu našla Muzej glasbe. Malo navzdol po griču in že sem prišla do galerij, ki so ena redkih lokacij, ki se jih spomnim z mojega prvega (dvodnevnega) obiska Bruslja pred več kot desetimi leti. V galerijah sem našla tudi priljubljeno trgovino z belgijsko čokolado. Na Grand Place me je presenetila varnostna kontrola (kovinske ograje, pregled torbic in nahrbtnikov) vseh obiskovalcev. Sprva se mi je zdelo, da gre za pretiran varnostni ukrep, a sem le par metrov naprej videla, da se odvija sejem piva, zato je bila poostrena kontrola namenjena preprečitvi incidentov in varnosti obiskovalcev. Tudi v notranji del trga, kjer se je za ograjo odvijal sejem, si lahko vstopil le po še eni kontroli in če seboj nisi imel prtljage večje od manjše torbice.

Festival na Grand Place. Foto: Maja Bensa

V nedeljo popoldne sem obiskala tržnico Tržnica Les Ateliers des Tanneurs. V Bruslju imajo zanimivo delovanje tržnic, saj je tržnica vsak dan na drugem trgu ali predelu mesta. Od prodajalke na torkovi tržnici blizu Evropskega parlamenta sem izvedela, da prodajalci z žrebom dobijo stojnico na tržnici in če nimajo sreče, jih en teden ni in potem znova poskusijo.

Tržnica Les Ateliers des Tanneurs. Foto: Maja Bensa

Delovni teden v parlamentu se je začel z zadnjo fazo organizacije molilnega zajtrka – potrditvami udeležbe povabljenih. Med številnimi klici in pogovori, mi bo v spominu najbolj ostalo opravičilo asistenta, ki je rekel, da njegov šef prihodnji dan res ne more, ker ima že zjutraj sestanek s papežem.

V torek sem se na svojo željo udeležila dogodka»Nevarnosti proizvodnje palmovega olja« (»The Threats of Palm Oil Production«). Problematika palmovega olja me zanima že dalj časa in dogodek se mi je zdel zelo informativen. Med govorci so bili člani nevladnih organizacij iz Evrope in Indonezije, kjer je problematika palmovega olja prerasla v ekološki problem. Palmovo olje je na globalnih tržiščih prisotno v mnogih izdelkih živilske, kozmetične in farmacevtske industrije. Proizvodnja palmovega olja sicer mnogim ljudem nudi zaposlitev, a ima ob zdajšnji ureditvi tudi negativne vplive na ekosistem, domorodce in manjšine ter prehransko varnost. Največ palmovega olja prihaja iz Indonezije, ki ima tretji največji deževni gozd na Zemlji, a so ga s požiganjem, da bi dobili zemljo za plantaže palm, veliko uničili ter ob tem v ozračje sprostili velike količine CO2 in drugih plinov. Gospod iz Indonezije je pokazal fotografije, kako se je s pogozdovanjem v nekaj letih spet zaraslo prej opustošeno območje. Vendar je zgolj pogozdovanje le obliž na rano, ko so zaradi negospodarnega ravnanja in slabe ureditve panoge ogroženi ljudje, živali in okolje. Velik problem je izbira neprimernih območij za plantaže, saj te palme porabijo veliko vode (1 drevo 25 L na dan) in posledično druge rastline ter ljudje ostanejo brez vode. Stališče govorcev je bilo, da proizvodnja palmovega olja ni slaba, vendar jo je treba urediti tako, da ne bo trpelo okolje in bo postala trajnostna ter hkrati razmisliti o obsegu njene razširjenosti ali morda celo o omejitvi. Zanimiva debata se je odvila ob komentarjih iz občinstva, kjer so bili predstavniki oljarske industrije, ambasade Indonezije in nevladnih organizacij. Vloga Evrope, ki je ene od treh največjih uvoznic palmovega olja, ni zanemarljiva, zato upam, da se bodo stvari kmalu preuredile in izboljšale.

Dogodek »Nevarnosti proizvodnje palmovega olja«. Foto: Maja Bensa

Preostalo moje delo v tem tednu je vključevalo tudi logistične izzive pri urejanju potovanj g. Peterleta in začudena sem bila, kako slabe so povezave med nekaterimi evropskimi prestolnicami. Ukvarjali smo se tudi z mobilnim gostovanjem ali roamingom, saj je Evropska komisija presenetila s predlogom, da bi bilo gostovanje brezplačno le 90 dni v letu, čeprav je nato ta predlog umaknila oziroma se zdaj še vedno pripravlja nekaj novega. Pobliže sem se spoznala tudi z informacijskimi sistemi parlamenta, saj so se med naročanjem pisarniškega materiala in registracijo zunanjih obiskovalcev, kar vrstile tehnične napake. Med iskanjem nekega gradiva sem si z zanimanjem ogledala tudi knjižnico Evropskega parlamenta, ki je zelo lepa in ima obilo gradiva – tudi v slovenščini.

Prihodnji teden se bo parlamentarno dogajanje preselilo v Strasbourg. To se pozna tudi na hodnikih parlamenta, kjer so okvirji, kjer so običajno oglasi za dogodke, prazni. Dogajanja v Strasbourgu se na žalost ne bom udeležila. Med vikendom imam v načrtu nadaljevanje raziskovanja Bruslja. O tem in dogajanju iz Evropskega parlamenta, ko se bo to spet vrnilo v Bruselj, vam bom poročala v naslednjem blogu. Hvala za pozornost in kmalu nasvidenje.

Slika razstavljena v Evropskem parlamentu. Foto: Maja Bensa

Napisala: Maja Bensa