Četrtkova izkušnja in petkov dramatični konec bruseljske prigode

 

Po prvih dneh, polnih vtisov, sta nam preostala še zadnja dva dneva našega programa v Bruslju. Tako kot prejšnje dni je bil tudi program v četrtek zelo pester, in sicer smo dan začeli z obiskom pri g. Filipu Majcnu, ki opravlja funkcijo Direktorja v generalnem direktoratu Evropske komisije za prevajanje, zadolžen za uradne prevode iz grščine, estonščine, poljščine, portugalščine, romunščine, slovaščine in švedščine.

 

Obisk pri g. Filipu Majcnu

 

Gre za enega od Slovencev, ki v institucijah Evropske unije zaseda eno izmed najvišjih funkcij, kjer je zadolžen za več kot 500 oseb, ki opravljajo svojo delo na področju prevajalstva v Bruslju, kot tudi v Strasbourgu. Osebno me je navdušil z njegovo razgledanostjo in znanjem številnih tujih jezikov; tekoče jih govori kar 6, mnoge pa obvlada pasivno oziroma se jih še uči. Pred nastopom trenutne funkcije je dolgo deloval v bančnem sektorju pri različnih finančnih institucijah in ko je enkrat iskal nov izziv, je bil eden izmed razlog za izbiro novega delodajalca tudi ta, da je potencialni bodoči delodajalec prihajal iz države, katere uradni jezik še ni obvladal. S tem ko je dobil to službo je obenem dobil tudi priložnost naučiti se novega jezika, kar mu še danes predstavlja velik izziv. Ta njegova zagnanost je nagovarjala tudi nas.

Program smo nadaljevali na sedežu Evropske ljudske stranke (EPP), kjer smo se srečali z Rokom Tušem, ki opravlja za stranko naloge iz področja grafičnega oblikovanja. Pogovor z njim je bil v mnogih pogledih popolno nasprotje pogovorom in debatam prejšnjih dni, kjer smo se praviloma srečevali z nekoliko starejšimi, izkušenejšimi posamezniki, ki so vpeti v evropsko politiko že mnogo let.

 

Pogovor z Rokom Tušem

 

Ko je bilo govora o brexit-u, prihodnosti Evropske unije, potencialnih kriznih žariščih v Evropi ipd. je bil pogled slednjih zelo realističen. Praktično vsi so bili glede naše prihodnosti dokaj zaskrbljeni, na drugi strani pa je Rok predstavljal ravno to, kar mora mlad človek izžarevati. To sta optimizem in energija. O prihodnosti Evropske unije je govoril optimistično, pa vendar ob hkratnem zavedanju, da bo potrebno za ohranitev zdajšnjega položaja marsikaj ukreniti in tudi spremeniti.

 

Na sedežu EPP

 

Dan smo zvečer zaključili z druženjem s številnimi Slovenci, ki živijo v Bruslju, na lokaciji oddaljeni od Evropskega parlamenta le nekaj korakov. Kljub temu, da je bil to četrtkov večer, se je v bližnjih lokalih zbralo zares ogromno ljudi in po pogovoru z nekaterimi od njih, je to del nekakšne tradicije, da se še posebej mladi na ta večer zberejo ter malo sprostijo in odklopijo dolge ter naporne delavnike. Videli smo številne asistente, slišali številne jezike, vsem pa je bila skupna razigranost na četrtkov večer.

 

Tudi sproščeni obraz Bruslja, skupaj z Slovenci, ki živijo v Belgiji

 

Osebna izkušnja Mateja Vošnerja:

Našemu Mateju je v spominu iz Bruslja ostalo srečanje s prijateljico Celine iz Belgije, s katero sta se spoznala pred štirimi leti na Danskem na Rotary taboru. V vseh teh letih sva ostala v stiku skoraj izključno zaradi vseh prednosti, ki jih ponuja tehnologija in socialni mediji. Srečala sta se zopet ob našem obisku na slovenskem veleposlaništvu v Bruslju, kjer je hkrati potekal program predstavitve Maribora in slovenske hrane ter vin, zaradi česar je lahko tudi Celine iz prve roke videla in okusila vse lepote in dobrote, ki jih naša država ponuja.

Tudi takšna srečanja so dokaz, da Evropa živi, da se mladi medsebojno razumemo in spoštujemo, kar je po mojem mnenju ena izmed glavnih nalog evropskega povezovanja. Če bo Evropska unija še naprej del svojih naporov vlagala tudi v mlade in njihovo povezovanje, bo naša skupna prihodnost veliko lepša in boljša, saj se bomo že kot mladi naučili živeti kot sestavni del velike evropske družine in bomo kot taki združeni v raznolikosti.

 

Zadnji dan našega obiska Bruslja smo zaključevali s petkovim dopoldanskim sprehodom po centru Bruslja. Skupaj smo v mestnem središču opravili še zadnje obvezne nakupe (belgijsko pivo in čokolada za naše najdražje). Ni manjkal niti zadnji obisk belgijskih znamenitosti in degustacija vafljev. Brez zadnjega selfija na glavnem trgu tudi ni šlo.

 

Selfi ni smel manjkati

 

Skupaj smo spili še zadnjo kavico in se okrepčani vrnili v hotel po prtljago. Še zadnjič smo pozdravili mesto in šli v metro, ki naj bi nas peljal do avtobusa in potem na letališče…

In takrat se je zgodilo nekaj, kar je našo pot proti domu spremenilo, ji dodalo precej adrenalina in skrbi, ter bilo vsem v poduk. Zgodbo, ki je zaznamovala našo pot domov, si spodaj lahko preberete direktno izpod prstov »glavne akterke«.

 

Konec dober, vse dobro

Celo življenje so me učili da moram paziti na svoje stvari. Prvotna življenjska lekcija je bila bolj usmerjena v to, da bi cenila to, kar imam, ampak se je kasneje to razvilo v nujo po urejenosti, kar se je izkazalo za ne vedno pozitivno. Verjetno zato se počutim res neprijetno ko založim kakšno stvar in nisem mirna dokler jo ne najdem.

Na postaji bruseljskega metroja sem zaradi svoje pazljivosti in verjetno tudi zaradi nerazložljivega šestega čuta še enkrat pogledala v torbico, če imam osebno izkaznico tam. Ampak denarnice tam ni bilo. Odprla sem kovček in kar tam sredi podzemne razmetala vse, kar sem imela. V tem času je pripeljal metro. V moji glavi pa se je že vrtel film, kako ostanem sama, sredi tujega mesta, brez osebnih dokumentov, denarja in kogarkoli, ki bi ga poznala…

Konec koncev je letalo odhajalo čez štiri ure, jaz sem bila pa brez dokumentov. Z Andrejem, voditeljem skupine, sva pustila prtljago pri drugih članih skupine, ki so šli na letališče, in se vrnila v hotel, da bi pogledala ali sem slučajno pozabila denarnico tam. S pomočjo nekaj klicev, prijaznih ljudi, hitenja in treh različnih prevoznih sredstvih sva v naslednjih parih urah nekako uspela dobiti nadomestne dokumente in priti do letališča.

Tam kot po čudežu ni nihče. Ko sem šla mimo carine, sem se začudila nad svojo srečo, da sem odkrila da mi manjka denarnica ravno v pravem času, da smo lahko situacijo rešili. Če bi to odkrila na letališču, bi bil konec zgodbe drugačen. Ko je letalo vzletelo, je bil občutek nepopisen: domov grem. Ampak še bolj me je pogrelo srce, ko smo pristali: doma sem. Ostala sem sicer brez denarja in dokumentov, a na srečo sem imela nekaj belgijskega piva in čokolade.

 

Avtorji: Barbara Medic, Matej Vošner, Ana Marija Fartek, Tomaž Kavčič

Deli naprej: