Društvo Združena Evropa

Bonjour Bruxelles

Zaradi navdušenja in polne glave misli celo noč nisem spal. Naj začnem na začetku. Na letališču ni bilo nobenih posebnosti, razen ekstremno zgodnje ure vstajanja tisti dan, ki me je uvedla v moj prvi teden v Bruslju. Geografsko je Bruselj kot evropska prestolnica smiselna izbira. Z vlakom je uro in pol do Pariza, manj kot dve uri do Amsterdama in dve uri do Londona. Bruselj je ob Luxembourgu in Strasbourgu začel gostiti evropske institucije že leta 1957 po Rimski pogodbi, sicer še v zelo omejeni verziji Evropske gospodarske skupnosti in Evropske skupnosti za jedrsko varnost, kot so si jo zamislili Jean Monet, Robert Schuman, Paul-Henry Spaak in drugi.

 

 

V ponedeljek sva se zjutraj ob devetih srečala s sodelavko Paulo. Videlo se je, da je že zelo domača v tamkajšnjih prostorih, saj je hitro hodila po hodnikih in zraven z ne razberljivo obrazno mimiko razlagala osnove mojega dela.  Po poti do pisarne sem že srečeval znane obraze iz medijev. Skozi praznike se je nabralo precej pošte tako, da sem najprej šel čez 143 neodprtih mailov. Kasneje so se mi naloge kopičile, saj mi poleg Paule, ki me s papirji pošilja po različnih oddelkih, naloge bolj vsebinske narave dajeta tudi Blaž (ENVI) in Haven (AFET). Vsak od njiju ima namreč svoj odbor, za katerega je potrebno ogromno dela. Kljub kopici dela, sem si izboril svoj čas in šel na odbor LIBE, kjer so imeli na agendi veliko zanimivih poročil. Od bližje sem videl, kako različne stranke in poslanci usklajujejo interese in kako po dolgem času (končno poročilo je lahko zaključeno tudi po pol leta) o tem poročilu glasujejo na prihajajočih plenarnih zasedanjih.
Stock Photo: Paul Henri Spaak Building, European Parliament, EP, Brussels, Belgium, on May 17, 2014 (CTK Photo/Libor Sojka).

V torek je prišel g. Peterle in po prijaznem pozdravu me je poslanec povabil na delovno skupino stranke EPP, kjer se skupina usklajuje o glasovanju na prihajajočem plenarnem zasedanju. Na poti sva se pogovarjala o krščanski demokraciji, (političnemu) personalizmu in politiki na splošno. Vmes sem spoznaval evropske poslance iz različnih strank in držav. Opazil sem, da je g. Peterle precej priljubljen med poslanci, saj jih ogovarja v različnih jezikih in vljudno spusti najprej v dvigalo. Ta teden je bilo na seznamu kar precej perečih problemov, tako da je bilo na delovni skupini kar pestro. Tukaj namreč opaziš, pod kakšnim pritiskom so nekateri poslanci večjih držav članic, saj ti poskušajo vplivati na končno pozicijo celotne EPP, ki ima jasno največji vpliv na evropsko politiko. Po tem sva šla z g. Peterletom nazaj v pisarno, sledil je prijeten pogovor in izmenjava stališč. Poslanec in njegovi asistenti me zelo spodbujajo, da obiščem kakšen dogodek, ki bi ga želel podrobneje preučiti. V EP se namreč stalno nekaj odvija in vabila prihajajo eden za drugim. Tako sem se odločil, da grem na Africa Summit organiziran s strani ECR skupine. Načeloma ima vsak v parlamentu možnost obiskati odbore, sestanke in dogodke. Po nekaterih bolj dolgočasnih govorcih, kot je bila recimo Nuria Molina iz Bill and Melinda Gates Fundacije, ki je zgolj naštevala zneske namenjene pomoči Afriki. Vse skupaj je delovalo kot PR za Billa. Najbolj so se mi vtisnili govori finančnega ministera Liberije Samuel D. Tweah, bivše pakistanske ministrice za informacijsko tehnologijo Anusha Rahman Ahmed Khan, bivšega britanskega ministra za Afriko Mark Simmonds in finančnega ministera Zimbabveja Mthuli Ncube. O tem dogodku na tem mestu žal ne moram povedati več, ampak nekako glavno sporočilo Afričanov je bilo, da imajo “žal raje Kitajce, najprej realizirajo infrastrukturne projekte in potem v zameno pobirajo naravne vire, kot pa da zadostijo regulacijskim zahtevam Evropske Unije, da dobijo tisto denarno pomoč”.

Teden se je odvijal s takšnim tempom in poleg administrativnih del sem dobival tudi bolj zahtevne raziskovalne naloge s strani poslanca, recimo o družinski politiki v Sloveniji ali pisanjem poročil o dogajanju na Otoku. Skupaj sva šla tudi na proslavo, ki jo je gostil predsednik parlamenta Tajani, kjer sem bil v družbi mnogih veleposlanikov, poslancev in drugih vplivnih članov družbe. Govor Tajanija smo žal zamudili, smo pa ujeli kasnejše druženje ob vinu in dobri hrani. Kljub temu, da mi je bilo na začetku malenkost neprijetno, saj me nihče ni poznal, ima poslanec prav, ko pravi: “Veš Rok, Dolenjci smo navajeni, da se na praznovanju usedemo, samo potem si ves čas za isto mizo. Tukaj te morda na koncu malo bolijo meča, ampak se pa pogovarjaš z večimi ljudmi. Če te kdo ne zanima več, samo rečeš, da greš pozdraviti enega prijatelja”. Konec tedna je vedno bolj miren, saj veliko poslancev že odleti nazaj v svojo državo, poleg tega pa večina odborov in sestankov poteka od ponedeljka do četrtka.

Kljub dolgim delovnikom dan hitro mine, in takšen tempo mi zelo ustreza. Naslednji teden bo v Strasbourgu delovnik še daljši in intenzivnejši, poleg tega me pred tem čaka še ponovna selitev in 8-urna vožnja z avtobusom. Kaj več o tem pa naslednjič.

Comments are closed.

© 2019 Društvo Združena Evropa

Theme by Anders NorénUp ↑