Plenarno zasedanje v Bruslju in čas za slovo

Moj zadnji teden v Bruslju se je začel z nepozabnim praznovanjem mojega rojstnega dne. Asistenti v bruseljski pisarni so me namreč presenetili in me povabili na kosilo ter mi tako polepšali praznovanje daleč stran od doma.

Poleg tega je bil zadnji teden nekaj posebnega še iz enega razloga, saj se je v bruseljskem parlamentu odvijalo t.i. mini plenarno zasedanje. Poleg dvanajstih plenarnih zasedanj v Strasbourgu se namreč lahko Parlament sestane tudi na dodatnih dvodnevnih plenarnih zasedanjih v Bruslju do šestkrat letno. V mojem času v parlamentu sta se tako odvijali kar dve »plenarki« – ena v Strasbourgu in druga »doma«, v Bruslju.

 

Plenarna dvorana v Bruslju (Foto: Urška Škerbinc)

Na drugem novembrskem plenarnem zasedanju so poslanci v prvi točki dnevnega reda glasovali o sporazumu med Svetom in Parlamentom o proračunu EU za leto 2018, sicer pa je plenarno zasedanje vključevalo tudi razprave o stanju energetske unije ter o razmerah v Jemnu. Poleg tega so poslanci na Evropsko komisijo naslovili vprašanje v vezi s pogajanji o Konvenciji o ustanovitvi mednarodnega oz. t.i. multilateralnega naložbenega sodišča, ki bi razsojalo v tožbah, ki bi jih proti državam vlagali investitorji.

Pogled »z vrha« Parlamenta (Foto: Urška Škerbinc)

 

Dogajanje Parlamentu je bilo tako zadnji teden zelo pestro, saj je poleg zasedanja bilo na hodnikih Parlamenta možno ves čas spremljati intervjuje s poslanci in v medijskem središču oz. t.i. Vox boxu snemanje oddaj o dogajanjih v Parlamentu.

 

Medijsko središče Vox Box (Foto: Urška Škerbinc)

S koncem tedna pa je tudi zame prišel čas za odhod in vrnitev domov v Ljubljano.

Na tej točki bi se zato rada zahvalila celotni bruseljski pisarni in asistentom Pauli, Haven in Blažu, ki so me sprejeli z odprtimi rokami in mi predstavili delovanje parlamenta in same poslanske pisarne, seveda pa predvsem gospodu Peterletu, ki mi je vse skupaj omogočil, me ves čas spremljal pri delu in naredil mojo izkušnjo v Parlamentu še posebej nepozabno. Posebej se mi je vtisnilo v spomin zadnje povabilo gospoda Peterleta na kavo zadnji dan pred mojim odhodom, saj si je vzel čas le zame in me ob sproščenem pogovoru povprašal o moji izkušnji z delom v njegovi pisarni in o dogajanju v Parlamentu.

In čeprav se je zdelo, da je mesec minil kot bi mignil, sem v tem času dobila veliko neprecenljivih izkušenj, ki so mi in mi še bodo nedvomno prišle prav tako v moji karieri kot v zasebnem življenju. Prav iz tega razloga bi natečaj za stažiranje pri gospodu Peterletu in njegovi ekipi, ki mi je vse to omogočil, priporočila prav vsem mladim, ki jih zanima proces odločanja na evropski ravni in delo v pisarni evropskega poslanca ter vsem, ki bi si želeli pridobiti izjemne izkušnje v Bruslju in izkoristiti to priložnost kot odskočno desko v svoji karieri.

Sama izkušnje vsekakor ne bom nikoli pozabila in čeprav sem že doma, še vedno večkrat pomislim na našo pisarno v devetem nadstropju in super ekipo, ki sem jo imela priložnost spoznati, s katero sem preživela veliko posebnih trenutkov in ki me je predvsem izjemno veliko naučila ter mi dala vpogled v njihovo vsakdanje delo.

Urška Škerbinc

Bruselj: Pričakuj nepričakovano.

Bolj kot so minevali dnevi do mojega odhoda bolj je naraščalo moje pričakovanje. Kot bi mignil je bil tu 15. september, dan mojega odhoda, ko sem se odpravila v prestolnico Evropske unije na pet mesečno stažiranje. V Bruselj sem prispela dva dni pred začetkom z delom v Evropskem parlamentu z namenom, da se v miru nastanim in da vsaj malo spoznam okolico, ki mi bo naslednjih pet mesecev predstavljala domače okolje.

(Foto: Taja Pečnik)

Prvi dan, malo nervozna, se s pomočjo ‘Google Maps’ aplikacije odpravim proti parlamentu. Prispem pred glavni vhod, kjer vidim nekaj posameznikov, ki bežno pogledujejo drug proti drugemu. Kmalu ugotovimo, da tam stojimo iz istega razloga stopimo v krog in že začnemo z živahnim pogovorom. V naslednjem trenutku se z HR ekipo odpravimo proti akreditacijskemu centru, ter nato na uvodni sprejem. Prvi delovni dan sem spoznala tudi svojo šefico Marto, ki mi je ob spoznavni kavi razložila, kaj je njeno delo in kaj bodo moje naloge.

(Foto: Taja Pečnik)

(Foto: Taja Pečnik)

Prvi dnevi so bili bolj spoznavanje dela in tudi same stavbe, ki dokler se je ne navadiš, predstavlja pravi labirint. Po nekaj sestankih, oddanih poročilih in raziskovanju aktualnih tem, se v stavbi začnem počutiti dokaj domače. Marta (ter potem posledično tudi jaz) je zadolžena za slovenske medije in za odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane. Odbor je imel veliko zahtevnega dela v času od mojega prihoda, od katerih je bil najverjetneje najbolj odmeven v medijih primer podaljšanja uporabe aktivne substance glifosata.

(Foto: Taja Pečnik)

Parlament, stavba, ki je večino časa v gneči, ko lahko na dvigalo čakaš tako dolgo, da že resno premišljuješ, da bi se odpravil 10 nadstropij po stopnicah, pozna tudi mirnejše dneve. To so dnevi, ko se parlamentarno delo seli za en teden na mesec v parlament v Strasbourg.

Samo izkušnjo pripravništva bi opisala kot neverjetno. Čeprav sem delovanje parlamenta dodobra poznala v teoriji, si nikoli nisem predstavljala dinamike poteka dela in vseh dejavnikov povezanih z njim tako kot sem jih sedaj spoznala v praksi. Kot sem že marsikomu omenila, navzven vsi procesi delujejo počasni in zamudni, vendar, ko enkrat potek vidiš v praksi, se šele zavedaš kako hitro tečejo stvari. Zelo cenim, da imam priložnost spoznavati ljudi z različnimi izkušnjami in ozadji, saj so mi dali dodatno motivacijo in inspiracijo za nadaljnjo študijsko in karierno pot.

(Foto: Taja Pečnik)

Trenutno sem na polovici svojega pripravništva in moram reči, da kar sem izkusila do sedaj, je bila samo potrditev mojih besed sebi preden sem se odpravila v Bruselj: »Pričakuj nepričakovano!«

Praznično obarvan Bruselj

Po napornem urniku v Strasbourgu se je malce bolj sproščen teden v Bruslju prav prilegel in končno se je našel čas tudi za kratek potep po mestu, ogled znamenitosti ter obisk znane bruseljske pivnice Delirium, pozabili pa nismo niti na beljgijske vaflje.

Belgijski vaflji (Foto: Urška Škerbinc)

 

Zanimiv je ogled kipca Manneken pis, ki je pravzaprav verjetno najznamenitejši kipec v mestu, čeprav je »velik« le borih 61cm. Ko sem ga obiskala je bil sicer brez oblačil, a ga ob različnih priložnostih lahko najdemo oblečenega v najrazličnejša majhna oblačilca, krojena prav zanj. Kot zanimivost, 25. junija 2017 je bil ob slovenskem dnevu državnosti kipec sredi Bruslja oblečen v slovensko narodno nošo.

Manneken Pis (Foto: Urška Škerbinc)

 

Seveda pa tudi ta teden ni minil brez pestrega parlamentarnega dogajanja. V začetku tedna se je namreč odvila odmevna konferenca o novem partnerstvu med EU in Afriko, kjer je bilo govora o novih izzivih, s katerimi se Afrika sooča in kako poglobiti partnerstvo med celinama. Konference se je udeležil tudi predsednik Evropskega parlamenta g. Antonio Tajani, ki je povedal, da mora iti za partnerstvo, ki bo osredotočeno na ljudi, s poudarkom na mladih in ustvarjanju novih delovnih mest. Afriko moramo pogledati skozi afriške oči in sodelovanje ne sme biti le politično in institucionalno, temveč mora v celoti vključevati gospodarske akterje in civilno družbo, pravi.

 

Konferenca o partnerstvu med EU in Afriko (Foto: Urška Škerbinc)

 

Poleg tega sem  imela priložnost udeležiti se delavnice, katere sopredsedujoči je bil prav gospod Peterle na temo omejitev in potenciala programa javnega zdravja. Takšne delavnice poslancem omogočajo, da strokovnjakom postavljajo vprašanja o zadevah, povezanih s parlamentarnimi dejavnostmi z njihovega področja in se z njimi posvetujejo.

Gre za relativno majhen program na področju zdravja, ki pa ima izredno pomemben vpliv na delo javnih zdravstvenih delavcev po vse EU in katerega cilj je med drugim zaščita državljanov EU pred resnimi čezmejnimi grožnjami za zdravje, prispevati k inovativnim, učinkovitim in trajnostnim zdravstvenim sistemom ter olajšati državljanom EU dostop do boljšega, bolj trajnostnega in varnejšega zdravstvenega varstva za državljane EU.

Ena bolj medijsko spremljanih tem v tem tednu je bila tudi debata o glifosatu. Gre za državljansko pobudo in poziv k prepovedi spornega herbicidnega glifosata po vsej EU, ki je bila obravnavana na javni obravnavi. Parlament je oktobra namreč zavrnil desetletno podaljšanje licence glifosata in predlagal popolno prepoved do leta 2022.

 

Božična tržnica (Foto: Urška Škerbinc)

 

V tem tednu pa se je v Bruslju pričel tudi adventni čas in t.i. Christmas Market oziroma bruseljska božična tržnica z bogato ponudbo božičnih okraskov in prazničnih jedi, ki sem jo seveda morala obiskati in poizkusiti kozarček belgijskega Vin Chaud. Polna vtisov prazničnega vzdušja in pričakujočega veselega decembra sem se odpravila še zadnjemu tednu kot stažistka v Evropskem parlamentu naproti.

 

Urška Škerbinc

»Takole izgleda bruseljski vsakdan!« so nam rekli, ko smo potožili nad utrujenostjo

Drugi delovni dan našega bruseljskega tedna smo začeli na Evropskem svetu v nedavno zgrajeni stavbi Europa, kjer nas je v preddverju presenetil kar sam arhitekt zgradbe. Po kratki razlagi navdiha za obliko stavbe, ki ima z zunanje strani pravokotno stekleno fasado s hrastovimi okvirji, znotraj pa so vsi delovni prostori združeni v eno veliko srce, smo se srečali z gospo Mojco-Marie Erjavec, ki je zaposlena v službi Sveta za odnose z javnostmi. Prijazno nam je razložila vse osnovna dejstva o Evropskem svetu in Svetu EU.

 

Slika 1: Skupina Meet my MEP na sredi velike razpravne dvorane Sveta EU

 

Ker tisti dan ni bilo nobenih zasedanj, smo si lahko v miru ogledali tudi glavno razpravno dvorano S5 ter se slikali za stolom Angele Merkel ali Donalda Tuska, nato pa si ogledali še protokolarni vhod s tiskovnim središčem.

Sledilo je srečanje z gospodom Anthonyjem Agotho, strokovnjakom za komuniciranje v kabinetu komisarja Timmermansa v osrednji stavbi Evropske komisije Berlaymont. Gospod Agotha nas je navdušil s svojo energijo, osebnim pristopom do vsakega ter izjemno retoriko. Na kratko nam je razložil o svojem delu, nato pa je beseda nanesla tudi na aktualne slovensko-hrvaške odnose in arbitražo. Poudaril je, da naj Slovenija in Hrvaška kljub nestrinjanju vendarle sedeta za skupno mizo in se zavzel za diplomatski pristop k problemu.

 

Slika 2: Polni energije na hodniku Berlaymonta po sestanku z gospodom Anthonyjem Agotho

 

Po kratkem kosilu na trgu Jourdan v evropski četrti smo odhiteli na Direktorat EU za tolmačenje, ki ga vodi Slovenec Filip Majcen. V sejni sobi, polni strokovne opreme, nam je najprej razložil razliko med jezikovnima terminoma prevajanjem, ki zajema pisano besedo, ter tolmačenjem, ki obsega govorjeni jezik in je na plenarnih zasedanjih organov EU (ki ima 24 uradnih jezikov) kar precejšen zalogaj. Orisal nam je vsakdanjik evropskih prevajalcev in tolmačev ter postregel z nekaj zanimivimi in včasih nerodnimi anekdotami.

 

Slika 3: Filip Majcen in naša skupina na evropskem tramvaju v avli Direktorata za tolmačenje

 

Sledilo je srečanje s članoma kabineta komisarke Violete Bulc Martino Hakl in Blažem Pongračičem. Opisala sta nam vse prioritete tega mandata na področju prometa, s katerim se ukvarja slovenska komisarka, in odgovorila tudi na nekaj bolj osebnih vprašanj, denimo, kako se na bolj moškem področju znajti kot ženska ter kako sta prišla do svoje sedanje službe, sploh glede na hitro imenovanje komisarke.

 

Slika 4: Pozorno poslušanje nasvetov članov kabineta komisarke Bulc mladim Evropejcem

 

Beseda je nanesla tudi na odpovedi potovanj v letalskem prometu, kjer smo denimo izvedeli, da smo v primeru prenapolnjenega letala v 12 urah upravičeni do nadomestne povezave.

Nato smo iz Berlaymonta odšli na Evropski parlament, kjer smo se počutili že skoraj doma. Kot javnost smo se udeležili konference »Pro-ruski troli kot varnostna grožnja«, na kateri so sodelovali predstavniki čeških medijev, nevladnih organizacij ter nekaj politikov, med drugim nekdanja slovaška zunanja ministrica. Izvedeli smo, da imajo na Češkem in Slovaškem precejšen problem s pro-rusko usmerjenimi politiki ter prisotnostjo pro-ruskih novic v medijih, še posebej lažnimi novicami in t. i. troli, ki te širijo, sploh od ruske priključitve Krima dalje. Tako smo tudi v praksi izkusili, kako izgleda tolmačenje takšnih konferenc v EP, saj je razprava potekala večinoma v češčini, mi pa smo jo preko slušalk nemoteno spremljali v angleščini.

 

Slika 5: Pred glavnim vhodom evropskega parlamentarnega čebelnjaka

 

Po konferenci smo se udeležili še izjemno obiskane predstavitve avtentičnih sicilskih jedi in vin, ki so jo organizirali predstavniki italijanskih gospodarskih združenj in evropska poslanka s Sicilije, na njej pa je ob veliki pozornosti medijev nekaj besed spregovoril tudi predsednik EP iz vrst ELS Antonio Tajani. Tako smo lahko spoznali tudi bolj neformalno, družabno plat dogajanja v EP, ki je pravi čebelnjak različnih narodov – tudi neevropskih, skupin in dogodkov.

 

Slika 6: Množica kamer in obiskovalcev na predstavitvi sicilske kulinarike ob govoru Antonia Tajanija

Kljub utrujenosti in napornemu dnevu smo se lačni okrepčila podvizali do pakistanske restavracije Anarkali, kjer nas je že čakala večerja z evropskim poslancem Lojzetom Peterletom. Seveda nas je kot mlade in nadobudne navdušence nad slovensko in evropsko politiko in družbo zanimalo čim več informacij iz prve roke o burnem dogajanju v Sloveniji v času osamosvajanja in prve demokratično izvoljene slovenske vlade ter utripu in zakonitostih, po katerih deluje evropska politika. Vseeno pa smo z gospodom poslancem našli tudi nekaj časa za bolj neformalne in zabavne teme ter kakšno šalo ali dve o Slovencih v Bruslju.

Primož Veselič in Aleksandar Dončev

 

 

[MeetMyMEP] Ponedeljkovo spoznavanje Evropskega parlamenta

Če je med koncem tedna evropska četrt v Bruslju videti nekoliko zaspano, se vzdušje v ponedeljek dopoldne popolnoma spremeni. V okolici evropskega parlamenta ni bilo čutiti niti kančka nedeljske mirnosti, temveč zgolj vtis, da je pred vsemi živahen delovni teden. Za nekaj trenutkov smo se pomudili pred enim od vhodov, ter se pripravili na izpolnitev varnostnih protokolov, ki so zahtevani od obiskovalcev. Slednjič smo v kompleks evropskega parlamenta vstopili tudi sami. Program našega obiska se je na neki način zares začel.

 

 

Najprej smo se odpravili v deveto nadstropje stavbe Altiero Spinelli, kjer je sejna soba slovenske delegacije Evropske ljudske stranke (EPP). Ta je v naslednjih petih dneh postala naša domača soba v katero smo se veliko vračali, tako na srečanja z našimi gosti kot po kakšne svoje malenkosti, ki smo jih lahko tam varno pustili.

Začeli smo s spoznavnim srečanjem, na katerem smo se predstavili ostalim soudeležencem, nato so se nam pridružili še ostali asistenti in stažisti evropskega poslanca Alojza Peterleta, tako da smo spoznali tudi njih. Izkazalo se je, da smo zelo pestra in zanimiva skupina ljudi, iz različnih študijskih in delovnih področij ter iz različnih delov Slovenije pa tudi Evrope.

V evropskem parlamentu deluje 751 poslancev, poleg tega pa še številni člani podpornega osebja, ki se jim občasno pridružujejo tudi člani različnih delegacij, lobisti, novinarji ter številni drugi obiskovalci, tako da je v kompleksu na običajen delovni dan tudi več tisoč ljudi. Evropski parlament je resnično impozanten kompleks, sestavljen iz več stavb, ki so med seboj povezane z obsežnimi hodniki. Ti objekti so poimenovani po pomembnih ljudeh iz zgodovine evropskega združevanja. Po uvodnem sestanku smo si ta kompleks na kratko ogledali tudi sami. Razumljivo, da v kompleksu največ prostora zavzemajo pisarne ter sejne sobe in razpravne dvorane, seveda pa se najde tudi prostor za novinarje, pošto, umetniške instalacije ter restavracije. Po krajšem ogledu kompleksa smo se srečali z gospo Marto Osojnik, ki nam je predstavila svoje delo na področju komuniciranja pri Evropski ljudski stranki. Njena naloga je pomagati poslancem pri komuniciranju z javnostjo o njihovem delu ter o odločitvah, ki jih pri svojem delu sprejemajo.

 

Sledilo je srečanje z našim gostiteljem evropskim poslancem Lojzetom Peterletom. Ta nas je na srečanju sprejel z nekoliko provokativnim grafom, ki prikazuje, da Slovenci Evropski zvezi ne zaupamo preveč. Vzrok je po njegovem mnenju precej neupravičen, Bruselj namreč po njegovem mnenju ni kriv za večino stvari, ki mu jih pripisujemo. Ukrepe, ki nam jih nalaga Bruselj, namreč delamo predvsem zase in ne za kogarkoli drugega, je pa seveda za domače politike lažje, če lahko krivdo za nepriljubljene ukrepe zvalijo na druge. V resnici pa vedo, da to delamo zase, a jim je to svojim volivcem težko reči.

Drugo pomembno vprašanje se je dotikalo naše prihodnosti. Kako jo dojemamo? Ali svet v obdobju globalizacije jemljemo kot priložnost ali kot grožnjo svoji prihodnosti? Njegovo mnenje je, da moramo to jemati kot priložnost in naj se tega nikakor ne bojimo.

Dan se je počasi prevesil v popoldne, mi pa smo nadaljevali s svojimi sestanki z zanimivimi gosti. Najprej smo se srečali z g. Joachimom Ottom, zadolženim za dialog z državljani pri evropski komisiji.

 

 

Za tem je sledil sestanek z gospodom, ki je pri poslanski skupini (EPP) Evropske ljudske stranke vodja komuniciranja. Pedro Lopez de Pablo je popolnoma upravičil tisto, kar so nam o njem povedali drugi, tako Marta Osojnik, katere nadrejeni je, kot tudi asistent Andrej Černigoj. Človek brez dlake na jeziku, šokantno neposreden in odkrit. Kdor ima rad resnico, zavito v celofan, pri njem ni potrkal na prava vrata. Gospod nam je zelo odkrito spregovoril o razmerah v Evropski uniji, koliko ima kdo v njej politične moči, Katalonskem vprašanju, komisarski sagi Alenke Bratušek ter o drugih stvareh, ki so nas zanimale. Ob njegovih mnenjih in komentarjih je marsikdo ostal odprtih ust.

 

 

Dober vpogled v razmerja moči v evropskem parlamentu je prinesel tudi naslednji sestanek s političnim svetovalcem Manfreda Webra g. Michael Opitz.  Evropski poslanec Weber je vodja poslancev EPP v Parlamentu. Pogovarjali smo se tako o delu poslanske skupine kot o trenutno aktualnih vprašanjih v Evropski uniji. Pri tem srečanju smo bili soočeni s tem, da je politično delo na žalost polno tako načelnih kot nenačelnih kompromisov, kar je pogosto ne najbolje sprejeto, tudi v naši skupini. Toda takšnih spoznanj je bilo naslednje dni še veliko.

 

 

Dan se je počasi prevesil proti večeru, čas je bil, da se vrnemo v hotel. Za nami je bil izredno zanimiv dan z zanimivimi gosti. Naslednji dan so nas čakali novi. Tudi zanje smo, tako kot za današnje, imeli mnogo zanimivih vprašanj.

 

Blaž Čermelj