Pot od Bruslja se je začela z depresivnim deževnim jutrom v Bruslju, premik na škripajoč tramvaj, prestop na malo modernejšega in zatem čakanje na Flix bus, ki je imel 15 minut zamude. Vsaj ni mi bilo potrebno potovati sama, saj je z mano šel še sostanovalec Jaka, ki je delal v pisarni poslanca Bogoviča. Strasbourg je bil popolno nasprotje Bruslja. Šest ur vožnje, pa sem že stala na sončnem pločniku, se z veseljem sprehodila čez celo mesto kljub prtljagi in občudovala številne vodne kanale. Strasbourški parlament je vseeno veliko bolj zapleten od tega v Bruslju. Ko ravno najdeš pravi del stavbe, moraš ujeti še pravo dvigalo in odtavati v pravo smer po hodniku… Druga neprijetnost Strasbourškega tedna, kot ga kličejo tu, so zelooo dolgi delavniki.

V Strasbourgu sem imela rezervirano sobo prek Air Bnb-ja, ki sem si jo delila z drugo slovensko stažistko – Viktorijo, ki je delala v pisarni poslanca Zvera. Vselila sem se šele ob 10ih zvečer in ravno komaj ujela lastnico stanovanja, da sva se pozdravili. V kasnejših dneh je sploh več nisem videla, ker sem vedno prihajala v stanovanje kasneje kot ona in odhajala pred njo. Sem pa prvi dan bila hvaležna za zgodnje jutranje vstajanje, saj sem ujela izjemno lepe, rdeče barve neba! 

V Strasbourgu niso le dolgi , ampak tudi izjemno natrpani delovni dnevi. Namreč pred glasovanji morajo biti izpeljani še zadnji sestanki in debate, pa še kup obiskov pride, da ne omenjam novinarjev. V torek smo s poslancem sprejeli skupino slovenskih častnikov in generalov, zatem je poslanec moral dati nekaj intervjujev, pisala sem poročila in se udeleževala sestankov odborov ali pa skupine Evropske ljudske stranke. Ogledala sem si tudi hemicikel – slavna dvorana, kjer imajo poslanci glavna zasedanja. Tam je tudi nastopal romunski premier, ki so ga prišli pozdraviti mnogi poslanci in predstavniki komisije, vključno s predsednikom Junckerjem. Zvečer smo šli na večerjo v indijsko restavracijo. Priznam, da nisem ravno gurmanske sorte, tako da sem meni zelo sumničavo preučila in se odločila za vegetarijansko jed. Prvo pravilo hrane v tujini – IZOGIBAJ SE MESU. Tako vsaj ni možnosti, da po nesreči poješ kakšne polže, žabe, mačke, kače…

Sreda je bil še en zelo dolg in natrpan dan. Na vsako obveznost sem se odpravila 15 minut prej, da sem imela čas za zgubljanje naokoli. Še dobro, da je menza v Strasbourgu odprta do 10. ure zvečer. Tako imaš čas vase spraviti vsaj en konkreten, topel obrok v dnevu! Z asistentko Paulo sva bili v sredo zelo veseli, ko so obiski ob pol 10ih odšli, da sva lahko ujeli večerjo. Menda naj bi v Strasbourgu v sredo zvečer potekala zabava za vse zaposlene v parlamentu – ne poznam urnikov dela ostalih zaposlenih, a jaz osebno nisem imela dovolj energije za karkoli. Še pakiranje sem opravila šele v četrtek zjutraj! S prtljago sem se odpravila kar na tramvaj in do parlamenta, kjer je delo potekalo le še pol dneva. Z gospodom Peterletom sva šla na sprehod ob kanalih okoli parlamenta v Strasbourgu, kjer sva srečala malo oranžno veverico in veliko različnih ptic. Obiskala sem še en sestanek Odbora za okolje, napisala zapisnik in že bila na poti nazaj v Bruselj. Uporabila sem Blablacar, v katerem sem imela družbo še dveh zaposlenih v parlamentu, tako da smo imeli veliko tem za pogovor.

Končno se je bližal vikend in s tem tudi moj rojstni dan! Jupiiiii. V petek zvečer sem bila povabljena k sodelavki Haven na hišno zabavo, ob polnoči pa sem bila že doma v sobi pripravljena na sprejemanje čestitk. Po pošti sem prejela čestitko od mojega fanta, ki je vsebovala navodila, da naj darilo prevzamem pred vrati svojega bivališča v Bruslju…..in tam sem dejansko našla svojega fanta s šampanjcem in plišasto igračo zame. Moj rojstni dan se je začel naravnost popolno. Naslednji dan sva obiskala Waterloo, pripravila sem večerjo in nazadnje sva šla k moji najboljši prijateljici Zali, saj je s sostanovalci organizirala hišno zabavo za noč čarovnic. Praznovanje pa se je malce nadaljevalo še v nedeljo, saj sva obiskala Antwerpen, kjer sem našla ogromno božično trgovino! Ja, saj se strinjam, da je prezgodaj za božične okraske, a izgledalo je pravljično. In ta teden je polarni mraz že zajel Belgijo, tako da ni izpadlo neprimerno.

V službi sem v zadnjih treh dneh poskušala zaključiti vse odprte projekte, kolikor je bilo mogoče! Doma sem se neprekinjeno prepričevala, da moram začeti pakirati, a seveda sem s tem začela šele zadnji dan pred odhodom.  Bruselj je bil kar delavna izkušnja, a priznam da je tolažilno vedeti, da za našo prihodnost skrbijo tako delavni ljudje.

Še zadnjič pozdravljam iz severa,

Elizabeta Korenčan