Moja pot v službo vsako jutro je izgledala kot kakšen Hollywoodski film, kjer glavna igralka hiti v službo, pri tem posluša dobro glasbo, v ozadju pa vzhaja sonce. S tem, da če bi film bil posnet po meni, bi me verjetno vmes skoraj povozil avtomobil, v Bruslju še tramvaj, dvakrat bi si že poškodovala nogo in vsaj trikrat bi se izgubila (ja, vse to se mi je dejansko zgodilo). Dobra glasba pa je ostala. Ta teden je bil to nov komad Vlada Kreslina, s še posebej spodbudnim besedilom, vse se da. No, če sem pisala prejšnji teden, da bo drugi boljši in manj naporen, je bilo ravno nasprotno, ampak smo zmogli!


Božični duh je napolnil tudi hodnike Evropskega parlamenta, vendar vzdušje ni še kaj nič praznično, se še dela. In to zelo. Poslanec Peterle enkrat letno organizira t. i. Molilni zajtrk. Letos se je ta odvijal ravno v tem tednu. V praksi je to pomenilo, da se je veliko stvari vrtelo okoli uspešne organizacije dogodka, od urejanja liste gostov, do urejanja prostora. Zajtrk se je odvijal v sredo, zato smo morali v torek poskrbeti za praktične zadeve. Asistentka Haven me je prosila, da grem v trgovino po neke stvari. Ker je moja francoščina res zgolj še v povojih, je bilo nakupovanje v knjigarni pravi izziv, še posebej, ko sem ugotovila (oz. vsaj tako sem mislila), da se je prodajalka zmotila pri količini in da moram plačati 70€ več. No, resnica je bila ta, da sem zaradi količine nakupljenih izdelkov dobila količinski popust (in to takšen ogrooomen), kar pri nas ni več tako pogosta praksa. Prodajalka je bila preseneča nad dejstvom, da sem prišla nazaj, čeprav sem mislila, da sem ji jaz dolžna, jaz pa sem bila presenečena nad popustom. Obe zadovoljni.


Molilni zajtrk je zame pomenil, da se je dan začel ob šestih zjutraj (tisti, ki me vsaj malo poznate, razumete, da je zame to skoraj nočna mora). Ko sem pogledala uro in mislila, da je pol dneva že minilo, je ta kazala komaj 8.30. Do devetih smo morali popisati in »spraviti« v parlament vse goste, ki jih je bilo preko 400. Po uspešno izvedeni organizaciji smo tudi mi dobili svojo mizo in svoj zajtrk ter se pridružili udeležencem v razmišljanju in molitvi. Po duhovnem začetku dneva je sledil bolj fizičen del s klasičnimi zadolžitvami, ki jih stažisti imamo. Dan se je zaključil s tradicionalno večerjo mladih akademikov, kjer se zberejo mladi iz vsega sveta, ki so kakorkoli povezani z Brusljem. Po šestnajstih urah sem prišla domov in se sama sebi le nasmehnila, saj si nisem mislila, da je moje telo sposobno aktivnega dela 16 ur. Ta parlament premika moje meje!


Četrtek je bil še posebno aktiven. G. Peterle je snemal božična in novoletna voščila, česar smo bili zelo veseli, saj je to pomenilo orglice, glasbo, veselje in zabavo v naši pisarni. V mojo čast je zaigral tudi šamarjanko, žal pa je naša bruseljska pisarna premajhna, da bi se lahko še zavrteli. Ni pa bil teden zgolj poln duhovnih in zabavnih trenutkov, ampak tudi strokovnih in delovnih. S Haven sem se udeležila sestanka s turškimi predstavniki, ki se borijo za svoje pravice in iščejo zaveznike v parlamentu, sem pa pripomogla tudi k ustvarjanju amandmajev k obstoječemu poročilu, kar se mi je zdelo precej neverjetno. V teoriji lahko to pomeni, da bo parlament sprejel nekaj, kar je Tjaša dodala! Ni slabo, kajne?


Konec tedna so rumeni jopiči prispeli tudi v Bruselj, kar je pomenilo en kup infrastrukturnih težav, saj so bile nekatere postaje zaprte. Ni bilo ravno prijetno, ko so nas evakuirali iz tramvaja, ampak nihče okrog mene ni bil kaj pretirano zaskrbljen, tako da se tudi jaz nisem preveč vznemirjala. So pa te stvari bolj neprijetne kot zabavne. V mestu sem si zadnji bruseljski vikend privoščila najljubše razvade in obiskala katedralo, kjer ljudje iz več kot 20 držav postavljajo različne jaslice. Vikend pa so mi polepšali še moji sostanovalci v Slovenskem pastoralnem domu, kjer smo ob zvoku kitare prepeli vse prave slovenske komade in Miklavž, ki je obiskal otroke pri slovenski maši. Naslednja postaja? Strasburg. Aja, pa še ena skrivnost, da vam vzbudim zanimanje za moj zadnji blog: tam plenarke lahko trajajo tudi do polnoči (jupi). Vam povem, kako bo tokrat.