Če sem oba prejšnja bloga zaključila z obljubo, da bo prihajajoči teden še bolj zanimiv in pester, mislim, da blog za zadnji teden ne potrebuje preveč uvoda. Verjamem, da prejšnji teden ni minil v duhu Strasbourga samo meni, ampak še marsikateremu Francozu, Slovencu in Evropejcu. Kljub vsemu, pa se je dogajalo še veliko drugih stvari, ki so omembe vredne. Ena takih je bil moj ponedeljek, ki se je za razliko od ostalih začel še bolj zgodaj. (No, glede na to, da sem pol noči prežurala s svojimi „cimri“, ostalo polovico pa pakirala, ni bilo od noči praktično nič. Je pa bilo sila zabavno.) Ob 7.30 bi morala na bus, ki bi me peljal v Strasbourg, vendar busa ni bilo. Predstavljajte si mene, zjutraj, z dvema kovčkoma in tremi vrečkami pred parlamentom, kako obupujem nad svojo usodo in se sprašujem, če je to božja kazen za moje nočno rajanje. Dobro pri vsem skupaj je to, da v kriznih situacijah ohranim mirno glavo, tako da sem si hitro preko spletne platforme za prevoze našla prevoz do Strasbourga in tako popoldan končno prispela v Francijo. Prvi dan smo delali do pol 10, tako da so se moje obljube o še daljšem delovniku že prvi dan uresničile. O tem, kako zakomplicirana stavba je parlament v Strasbourgu sploh nima smisla debatirati. Povem vam samo to, da sem v tistem dnevu vsaj 5x pomislila na svojega prijatelja Mitjo, ki študira arhitekturo in razmišljala, da bi morala Fakulteta za arhitekturo vsaj enkrat na leto organizirati ekskurzijo v Strasbourg, da bi si študenti ogledali, kaj pomeni, biti čudovita stavba, a hkrati popolnoma nepraktična in butasta. Aja, pa vsa navdušena sem začela uporabljati Uber, ki je mimogrede super zadeva!

Torek je minil v duhu priprav na plenarno zasedanje in sredino glasovanje, ki je za našo pisarno in poslanca Peterleta predstavljalo verjetno najpomembnejše glasovanje v njegovem mandatu, če ne celo v vseh mandatih skupaj. Ampak o tem nekoliko kasneje. Okrog 8. ure zvečer so me domači že spraševali, če še ne bomo šli domov. Bila sem še na zadnjem sestanku EPP skupine, kjer se je vodja sestanka poslovil od ostalih poslancev in jim zaželel lepe praznike ter prijetno vzdušje na sejmu. V tistem se je oglasil njegov strankarski kolega in povedal vsem v dvorani, da se naj danes raje izogibamo božičnega sejma, ker so slišali streljanje. Ni mi bilo čisto jasno, kaj to pomeni, vedela pa sem, da so to pač velika mesta, kjer se slabe stvari dogajajo na dnevni ravni. Odhitela sem proti pisarni, kjer so bili moji trije sodelavci. Paula je telefonirala, Haven in Martin pa sta oba iskala informacije na spletu. Ko sem končno vprašala, kaj se dogaja, so mi povedali, da je bilo v centru mesta streljanje, poslanec Peterle pa hvala bogu še ni prišel do restavracije, kamor je bil namenjen, saj je le-ta bila malo stran od dogajanja. Tako smo oddahnjeni, da je poslanec na varnem, naslednjih 10 minut čakali in iskali novice. Prva je bila ta, da je center mesta zaprt, kar je pomenilo, da peš ne bom mogla do doma. Huh, že to je bilo kar nadležno, saj si bom morala najti prevoz. No, naslednja novica je bila, da poročajo že o treh mrtvih. Naenkrat se mi ideja o ne-pešačenju ni zdela več slaba. Po pol urah smo sklenili, da bo najboljše, če se poberemo iz mesta in gremo nekam na večerjo. Tako, da se malo sprostimo. Za vsak slučaj sva šli preverit s Paulo, če so kakšne težave pred vhodom, na kar nama je varnostnik zelo lepo povedal, da do nadaljnjega nihče ne gre nikamor. Takrat smo počasi dobili občutek, da je stvar vendarle resna. Informacije so prihajale iz vseh strani, telefoni so zvonili, novice so se širile zdaj tudi že v Slovenijo. Odločili smo se, da gremo v kantino, da nekaj pojemo. Tam je bil šele pravi kaos. Vsi so čakali na hrano, polica z buteljkami vina, ki je stala pred blagajno, pa se je pridno praznila. Saj veste, v kriznih situacijah se je treba nekako tolažiti. Po večerji smo ugotovili, da nas verjetno še lep čas ne bodo spustili ven, zato smo morali iz dane situaciji potegniti najboljše. To je pomenilo božični film in tla pisarne. Okrog 1 ure zjutraj še vedno ni bilo znaka, da lahko gremo in smo kar utrujeni in vzhičeni zaspali na trdih tleh.

V času krize in napetosti ne razmišljaš preveč. Vedno je pomemben dan po tistem. Zjutraj sem končno zapustila parlament in šla domov pod tuš, pri tem pa opazovala ulice, ki so se v slabih 20. urah spremenile v mesto duhov, mesto žalosti in predvsem strahu. Kljub temu, da sem bila v neposredni bližini samih napadov, nisem imela občutka, da sem v nevarnosti. Nelagodje me je prevzelo šele, ko sem prišla ven. Ampak kljub vsemu, življenje teče naprej. Tako je teklo naprej tudi v parlamentu, kjer se je popoldan odvijalo glasovanje o prostotrgovinskem sporazumu med EU in Japonsko. Sporazum je bil sestavljen iz ekonomskega in strateškega dela. Strateškega je od leta 2014 pripravljal poslanec Peterle, tako da je to glasovanje pomenilo zaključek nekega obdobja, cilj na dolgi in težki poti. Sporazum je bil sprejet z močno podporo, kar je pomenilo, da se imamo čemu veseliti, kljub bolj otožnemu vzdušju, ki je vladalo v mestu. Zvečer smo se odpravili še na zadnjo skupno večerjo (mimogrede, peljala sem se v diplomatskem, varovanem kombiju!) in preživeli zelo prijeten in miren večer. Po večerji je sledil še majhen sprehod po mestu, kjer smo se sprehodili mimo „kraja zločina“. Mislim, da je šele takrat postalo vsem jasno, kaj točno se je včeraj dogajalo in kako hitro bi lahko bili mi tisti, ki bi bili v neposredni bližini dogodka. Kljub temu, da so negativne izkušnje del življenja in prinašajo slabe občutke, so dobre zato, da se zaveš, kako kratko je življenje in kako hvaležen si lahko za to, kar imaš.

Delo v Strasbourgu poteka samo do četrtka, tako da se je moja pot v Evropskem parlamentu končala v četrtek, po napornem in zelo pestrem tednu. Beseda hvala je premalo za vse, kar sem v teh treh tednih doživela dobrega, pa tudi nekaj slabega, pa vseeno je nazadnje izkušnja tista, ki šteje. Hvala vsem sodelavcem in zdaj lahko rečem že prijateljem, ki so mi pomagali v tem novem okolju, hvala pa tudi vsem doma, ki so mi namenili ogromno lepih in vzpodbudnih besed ter izkazali skrb zame. Hvala gre tudi moji šoferki Andreji, ki me je vzela s seboj v zadnji minuti in bila odlična sopotnica, tako da je 10 ur v avtu minilo kot bi mignil. Hvala pa nenazadnje poslancu Peterletu, ki mi je dal priložnost, da spoznam nekaj novega, da spoznam sebe in svoje zmožnosti in da dodam še kakšno zgodbo v svoj življenjski mozaik. Bruselj, upam in verjamem, da se še kdaj vidiva. Au revoir!