Ko sem bila stara štiri leta, smo z vrtcem prvič odšli na zimovanje. Po enem tednu v Kranjski Gori se je moja družina odločila, da me po končani šoli v naravi pridejo sami iskat, da si lahko naredimo še izlet. Skoraj 20 let kasneje sedimo v pivnici v neposredni bližini Manneken Pisa (ene najbolj znanih turističnih atrakcij Bruslja) in se smejimo, da se nenazadnje ni veliko spremenilo. Tudi tokrat smo šli skupaj, da si naredimo še kakšen izlet, s to razliko, da sem tokrat šla v „odrasli“ svet. Delat, stažirat in predvsem se učit novih stvari.

Naš dan se je začel zelo zgodaj, saj smo se na pot podali že ob 2 zjutraj. Po začetnem šoku, da bomo za transfer od letališča Bruselj Charleroi do centra Bruslja plačali več, kot smo plačali za letalske karte Budimpešta-Bruselj, smo se sprijaznili s tem, da smo pač na severu. To ni več vzhod, to ni več jug, to ni naš svet. To je Belgija, razvit svet in osrčje Evrope. Verjetno je prav to, idealistično videnje tega dela Evrope, ki ga deli marsikdo, razlog, da smo bili kar razočarani nad prvimi podobami mesta. Res je tudi to, da nam vreme ni bilo naklonjeno, saj je hotelo pokazati vso svojo severnjaškost, s hudo meglo in konstantnim pršečim dežjem, pa kljub temu. Sivo mesto, polno smeti in različnih odpadkov, z ljudmi, ki ne dajo kaj preveč na nasmeh in prijazen pogled. Kljub temu, da smo bili nad človeško platjo in vremenom razočarani, smo bili toliko bolj navdušeni nad gastronomijo in kulturo (aja, Smrkci so iz Belgije!). Najbolj znana atrakcija Atomium je bil v našem primeru bolj Meglomium, zato smo se raje predali kulinariki ter belgijskim dobrotam in poskušali v treh dneh poskusiti čim več različnih čokolad, pa tudi dobrega piva se nismo branili. Po vikendu nabiranja spominov je prišel ponedeljek. Tisti ponedeljek, ki je pomenil nekaj popolnoma novega. Vstop v ustroj Evropske unije, spoznavanje Evrope od znotraj in predvsem odhod v bolj ali manj realen, odrasel svet. Po zadnjem pozdravu mami in bratu sem tako s skupino Slovencev, ki so prišli ta teden spoznat svojega poslanca, odkorala na varnostni pregled in po akreditacijo.

Po končanih tehnikalijah sem prišla v pisarno, kjer me je sprejela asistentka Paula in povedala, da je kar zanimiv dan, tako da se bom vse stvari naučila sproti. Ta sistem »te vržemo v vodo in plavaj« mi ni nov, tako da se s tem nisem preveč obremenjevala. Malo po mojem prihodu je prišel tudi poslanec g. Peterle. To je verjetno najbolj stresen trenutek vsakega stažista in človeka na sploh, ko prvič spoznaš svojega šefa, a v mojem primeru je napetost že s prvim stavkom izginila. »Tjaša, dobrodošli v Bruselj, v našo pisarno, vejpa lejko gučijva, nekaj so me náfčili privas« so bile prve besede poslanca, ki si jih bom zapomnila za vedno. Takoj sva prešla na lokalne teme, na Prekmurje in na to, da se je poslanec ravno minuli vikend mudil tam. Po prebitem ledu se je dan resnično začel, dan poln novih informacij in učenja. Seveda nisem upala vprašati, kdaj bom lahko šla domov. Poslušala sem navodila in informacije od drugega stažista Martina, ki mi je prijazno razložil vse, kar je za prvo silo potrebno vedeti. Sredi sestanka, ki je potekal v pisarni poslanca, sem naenkrat zaslišala orglice in kaj kmalu ugotovila, da je g. Peterle svoje zaposlene razveselil s pesmijo in da je vzdušje v pisarni prežeto z glasbo. Dan je minil zelo hitro. Takoj sem dobila navodila, kako pisati maile, kako odgovarjati na telefone in komu prepošiljati informacije. Po kosilu v menzi sva šla s poslancem na moje prvo zasedanje odbora, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, kjer je g. Peterle tudi prosil za besedo, tako da sem prvi dan videla poslanca »v akciji« in spoznala, kako deluje ustroj evropskih odborov. Moj prvi dan se je zaključil ob 19.30, ko sem polna vtisov in mešanih občutkov prišla domov in uturjena zaspala.Naslednji dnevi so bili zelo podobni, s tem, da je bilo vsak dan malo lažje. Navadiš se na ljudi, navadiš se na tempo, predvsem pa se navadiš na to, da se stvari odvijajo »ad hoc«, torej se moraš prilagoditi dani situaciji v trenutku in vedeti, da se plani neprestano spreminjajo. Skozi teden sem obiskala kar nekaj okroglih miz, debat in razprav, posebej zanimiva pa se mi je zdela tista o med-religijskem povezovanju in primeru Bolonje, kot mesta, kjer sobivajo tri monoteistične religije. Mogoče se mi je ta najbolj vtisnila v spomin zaradi načina komunikacije z mano, saj sem prišla na razpravo nekoliko kasneje, ker se je v parlamentu ravno odvijala požarna vaja in me je požarna zavesa zaprla na hodnik (ja, tudi to se mi je zgodilo, in ne, ni bilo bombe, na kar sem itak pomislila v prvih treh sekundah). Ob zamudi so mesta za obiskovalce zadaj že bila zapolnjena, je pa do mene pristopila organizatorka in me povabila, naj sedem za mizo s panelisti. Cela v šoku sem ji povedala, da sem jaz zgolj stažistka, pa mi je segla v besedo in rekla: »ja, vem, iz Peterlejeve pisarne ste. Se vas spomnim od včeraj«. V tistem trenutku sem se počutila kar pomembno, obenem pa tudi prestrašeno, saj sem ugotovila, kako hitro si te ljudje zapominjo in kako pomembno je pustiti dober vtis na vsakem koraku. V četrtek sem se odpravila na Stalno predstavništvo Republike Slovenije, kjer me je sprejel veleposlanik g. Lenarčič in mi prijazno odgovoril na nekaj vprašanj za potrebe mojega magisterija. Tudi tam sem bila presenečena nad prijaznostjo in odprtostjo osebja, ki ni bilo nič »belgijsko hladno«. V sredo je bil še posebej lep dan, saj nas je obiskal Miklavž, ki nam je prinesel dobrote. Predvidevam, da so bili v parlamentu kar pridni, da jih je obiskal toliko prej. Upam, da se bo spomnil na nas tudi 6. decembra, ko bo njegov praznik. Bomo videli.

Petek je prinesel konec delovnega tedna in upanje, da bo delovni dan kaj krajši. Še posebej sem bila tega mnenja takrat, ko sem videla, da so se vse kavarne zaprle ob 2, mi pa smo še kar delali. V velikem mestu se hitro navadiš zvoka sirene, a ta dan je bilo drugače. Sirene so tulile neprestano, naenkrat pa sem iz pisarne videla tudi dim, ki se je valil nad mestom. Ko nisem več mogla skrivati svojega zanimanja, sem vprašala asistenta Blaža, kaj se dogaja. Čisto mirno mi je odgovoril, da so v mestu protesti »Rumenih jopičev« podobno kot v Parizu in da po mestu zažigajo stvari. Glede na to, da je bil on kar miren ob tej informaciji, so se tudi moji strahovi nekoliko zmanjšali, v glavi pa mi je kljub temu odeval tisti vaški glas:« pa kaj ti je treba laziti v ta velika mesta, v nevarnost«. Na koncu, hvala bogu, ni bilo nič strašnega, je pa bilo eno potrdilo več, da se tukaj dejansko dogaja tisto, kar po navadi gledamo zgolj po televiziji in da sem sedaj res v centru, zraven. Po četrti uri se je moj skrajšani petek počasi zaključeval, vesela pa sem bila povabila druge asistentke Haven na družabni večer. Tako se je moj prvi teden zaključil z dobro družbo ljudi, ki so mi pomagali preživeti prvi teden, teden, ki je po njihovih besedah bil nadpovprečno naporen in hektičen. Bo drugi boljši, boste videli!