Kot sem zaključil prejšnji blog me je čakala osemurna vožnja z avtobusom, ki se niti ni izkazala za slabo. Na računalnik sem si naložil precej člankov, ki jih med tednom zaradi obsežnega dela še nisem uspel prebrati. Poleg tega me je kratkočasila knjiga A Journey Back in Time to Meet the Founders of the European Union, ki mi jo podaril g. Peterle. Skoraj na dušek sem prebral celotno knjigo, ki mi je zapolnila nekatere vrzeli o zgodovini nastanka EZ in omogočila podroben vpogled v ključne osebnosti evropske politične zgodovine.

V Strasbourg sem namenoma prišel že v soboto, da si ogledam to očarljivo mestece. Stanoval sem v prijetnem stanovanju blizu centra mesta, tako da sem imel odlično izhodiščno točko za ogled vseh znamenitosti. Strasbourg poleg kulture in zgodovine ponuja tudi odlično kulinariko, kar sicer ni bilo dobrodošlo za mojo denarnico, ampak je bilo vredno.

 

V ponedeljek sem odšel na delo malenkost kasneje – okoli enih popoldan. Paula je zamujala zaradi nesreče na avtocesti, tako da sva bila z g. Peterletom prvo uro sama v pisarni. Še dobro, da je bil moj drugi teden v službi, da sem se sam znašel in g. Peterletu pripravil vse dnevno gradivo. No ja, skoraj vse. Oziroma preveč. Paula mi je namreč prek telefona naročila, naj natiskam vse iz koledarja in preveč dosledno upoštevanje meril je pomenilo, da sem tiskal vsaj ene 30 minut. Kljub neprijetnim hrupom tiskalnika ni g. Peterle nič omenil in se osredotočeno pripravljal na dnevno delo.

 

Nato so se začele razprave, ki sem jim že veliko boljše sledil, saj sem prejšnji teden o teh poročilih poslušal na delovnih skupinah in prebiral povzetke ELS skupine. Skupine namreč naredijo povzetke vseh poročil o katerih se bo razpravljalo in glasovalo na plenarnem zasedanju. Nekajminutni govor o poročilu o registraciji pesticidov je imel tudi g. Peterle. Poročilo je zaradi koristnosti pozdravljal in naštel nekaj predlogov kaj bi še lahko storili v tej smeri. G. Peterle je namreč velik zagovornik zdravja in je na tem mestu glasoval za, kljub temu, da so nekateri v ELS skupini – zaradi ekonomskih interesov svoje države članice – vidno lobirali proti nekaterim amandmajem v tem poročilu. Naslednji dan so o temu poročilu tudi glasovali, tako da sem šel skozi (skoraj) celotni proces sprejemanja zakonodaje EZ. Mimogrede poročila ENVI odbora imajo veliko zakonodajno funkcijo v Evropi, saj gre približno 70% teh poročil nato tudi skozi vse parlamente držav članic.

Naslednji dan se je začel zgodaj zjutraj in ob svitu sem se odpravil do pekarne po kavo. Trgovine namreč zelo težko ujameš, saj zgodaj odideš v pisarno in pozno prideš domov. Ob devetih zjutraj se je začelo dogajati. Bil je pregled Avstrijskega predsedovanja in kot je običajno, je prišel tudi avstrijski premier Sebastjan Kurz. Iz galerije hemicikla sem v živo spremljal govore Kurza, Junkerja, Webra, Verhofstadta, Bullmanna in drugih, ki sem jih (prek medijev) spremljal že dlje časa. Manjkal je samo Tusk, ki je moral biti po umoru župana Gdanska na Poljskem. Večinoma so vodje skupin vljudno hvalili predsedovanje Avstrije Kurza, bolj kritične govore smo lahko slišali zgolj od Zimmerjeve iz vrst levice glede imigracije in zelenih okoljski politiki, kar pa niti ni nikogar presenetilo.

Takoj za tem s(m)o imeli proslavo dvajsete obletnice evra. Prišel je kvartet godal, ki so čudovito odigrali Beethovnovo deveto simfonijo. Negativen priokus glasbeni izkušnji so z glasnim godrnjanjem dali, z blago besedo,  evroskeptiki iz skupine EFDD, ki namreč ne priznavajo himne, saj naj bi bila ta rezervirana zgolj za suverene države. Kakorkoli že, proslava se je nadaljevala z govori predsednika ECB Mario Draghijem,  Jean-Claude Trichetom in predsednikom Evroskupine Mario Centenom. Ja, dvajseta obletnica naše skupne valute, ki so ji mnogi, med njimi tudi bivši predsednik FED-a Ben Bernanke napovedovali konec, je pomemben dogodek. Po dvajsetih letih je druga največja rezervna valuta na svetu in ena najbolj varnih ter stabilnih valut. Kljub pomislekom in pesimizmu nekaterih, glede uskladitve monetarne politike za različno razvite države, je omogočila mnogo prednosti pri makroekonomski stabilnosti, trgovanju, zmanjševanju tečajnega tveganja ter stroškov in nenazadnje finančni integraciji monetarne unije. Pred evrom je sicer še vedno nekaj izzivov za iz(po)polnitev delovanja enotnega trga in v smeri bančne ter fiskalne unije, ampak dosedanje reforme, s EFSF na čelu, so ustvarile dobre pogoje delovanja na ravni celotne monetarne unije.

Kljub vsej teži ekonomije pa je prihodnost evra vezana na politično voljo, oziroma na prihodnost Evrope, o kateri je naslednji dan v dvorani razpravljal Španski premier Padro Sanches. Na plenarnem zasedanju imajo voditelji članic namreč priložnost predstaviti svojo vizijo Evrope. Naslednjič bom imel na Bruseljskem zasedanju priložnost poslušati premierja Juha Petri Sipilä, na naslednjem zasedanju v Strasbourgu pa bo italijanski premier Giuseppe Conte. Sanches je poudaril močno socialno državo, človekove pravice in enotnosti Evrope kot skupnost različnih kultur. Manfred Weber pa ga je še opomnil na boj proti populizmu in varovanje meja.

V Strasbourgu se stvari odvijajo še hitreje kot v Bruslju. Med vsemi razpravami potekajo še delovne skupine, sestanki in preostale naloge. Sam sem vmes spremljal dogajanje o brexitu, opravljal nekatera administrativna dela in pisal različna poročila ter raziskovalne naloge. Z g. Peterletom sva vmes skočila še na razstavo o kitajskem pomorščaku Zheng Heju iz petnajstega stoletja. Šeststo let nazaj je Zheng He z več kot 300 ladjami in skoraj 30 tisoč mornarji prepotoval pol sveta. Glavna poanta Kitajskega ambasadorja in poslanca Nirj Deve je bila kitajska miroljubnost njihovih (takratnih) ekspedicij. Kljub vojaški in tehnološki prednosti si niso podrejali obiskanih narodov. Upam, da bodo takšno miroljubnost ohranili tudi v tem stoletju.  Zadnji dan sva s g. Peterletom odšla na sestanek o t.i. Chief Observers, torej evropski poslanci, ki grejo na misijo v države, da spremljajo legitimnost volitev. Poslanci so se na sestanku pogovarjati kako izboljšati celoten program, predvsem v pripravljalni dobi, saj se je izkazalo, da so nekateri postopki neučinkoviti.

V petek zjutraj je potrebno biti že v pisarni v Bruslju. Logistično je bila pot nazaj veliko boljša, saj sem se pridružil asistentu italijanskega evropskega poslanca in smo odšli direktno iz stavbe parlamenta. V avtu sta bila še prijazen španec Paulo iz sekretariata in tiha italijanska novinarka. Debata je hitro nanesla na politiko, zraven pa sem izvedel še vtise njunega dela in kakšno sočno iz italijanskega tabora socialistov.  Zanimivo so bili tudi oni zaskrbljeni za prihodnost Evrope zaradi naraščajočega populizma. Predvsem Italijan jasno, kjer bo, če sledimo anketam, Demokratska  stranka izgubila več kot pol svojih poslancev. Kakorkoli že, mene predvsem zanima prihodnji teden. Še že veselim.