Zgodbe o dobrih ljudeh

Potovanja in začasno bivanje v tujini so dragocena izkušnja, ker nas prisilijo, da stopimo iz cone udobja in se soočimo z novim. Po eni strani lahko bolje spoznamo sami sebe in svoje odzive na neznane položaje, po drugi strani pa srečamo ljudi z drugačnimi navadami, načinom življenja in razmišljanja. Iskreno povedano od Bruseljčanov nisem ravno veliko pričakovala. Ne vem, ali je kriva moja predstava, da zaradi deževnega vremena tudi ljudje ne morejo biti prav prijazni, a dejstvo je, da se je pokazalo ravno nasprotno. Prvi dan, ko sem se z dvema kovčkoma spravljala na avtobus – ura je bila približno polnoči in okolica ni bila niti najmanj prijazno – se kar na lepem pojavi nekdo, ki me sprašuje, ali potrebujem pomoč. Medtem ko sem dojemala, kaj se dogaja, in razmišljala, kaj naj sploh rečem, sta moja kovčka že romala na avtobus. Nakar sem zmogla vsaj en zaprepadeno nasmejan “Merci!”

Nagradni razgled, ko stopimo iz cone udobja. (Foto: KBB)

Pozneje sem se vprašala, ali bi se mi kaj takega lahko zgodilo v Ljubljani. Na odgovor nisem čakala dolgo. Ob vračanju domov je namreč naneslo, da je bilo dvigalo na železniški postaji pokvarjeno in tako sem se odpravila k stopnicam, po katerih je bilo treba odnesti zajetno prtljago. Mimo so prišli trije fantje in nekje daleč sem jih zaslišala, da so se pogovarjali, da bi mi lahko kateri od njih pomagal s kovčki. Ampak nato ni nihče tudi zares pristopil in ponudil pomoči. Čut za pomoč gotovo obstaja tudi pri nas, vendar se mi pogosto zdi, da nimamo poguma za dejanja in tako dobri nameni ostanejo zgolj to  – dobri nameni. Česa se pravzaprav bojimo?

Podobnih primerov v Bruslju je bilo še več, ko je na primer varnostnik v parlamentu poskrbel, da so mi napolnili gume na kolesu, čeprav jim res ne bi bilo treba, pa ko mi je nekdo nesel kolo po stopnicah do popravljalnice koles, ker ni bilo dvigala, ali ko se je neki upokojenec med nedeljskim sprehodom zapletel v prijazen pogovor z mano o tem, kako prijetno je posedati zunaj na soncu. Sklenila sem, da Belgijci nikakor niso tako neprijazni kot njihovo vreme pretežni del leta.

Mesto Leuven, ki sem ga obiskala zadnji konec tedna, v tipičnem megleno-deževnem vremenu. (Foto: KBB)

O svoji bruseljski “družini” sostanovalcev v Slovenskem pastoralnem centru sem že spregovorila v zapisu o drugem tednu. Res je fascinantno, kako se nas je 11 uspelo usklajevati  kljub različnim zaposlitvami in s tem delovnim časom, drugačnim razmišljanjem in življenjskim ciljem. Toda imeli smo pomemben skupni imenovalec – skupni jezik v vseh njegovih najrazličnejših narečjih, v katerem smo se lahko šalili, zraven jedli in pili in začutili domačnost naše dežele tisoč kilometrov stran. To, dobra volja in pripravljenost, da kaj naredimo skupaj, so bile bistvenega pomena za pozitivno vzdušje v hiši, v katero sem se po dolgem dnevu rada vrnila domov.

Izplen po obisku čokoladnice Neuhaus z dvema sostanovalcema. :D (Foto: KBB)

Podobna pozitivna zgodba se piše tudi v pisarni g. Peterleta. Bruseljski asistentje Nina, Aljaž in Matias in ljubljanski Andrej so me prijazno sprejeli in obravnavali kot svojo sodelavko. Kljub izredno polnemu urniku so si vzeli čas za to, da smo kakšno rekli, se potrudili, da so mi pojasnili, kar sem morala ali želela vedeti in me povezali z ljudmi, ki se ukvarjajo s področji, za katere sem se zanimala in s katerimi bomo sodelovali tudi po koncu moje bruseljske izkušnje. In seveda g. Peterle, ki je bil s svojo dobro voljo dodatna vzpodbuda za delo, ko se je na primer v premoru med dvema sestankoma ustavil v pisarni, povprašal, kako gre in povedal kakšno šalo ali zaigral melodijo na ogrlice. Hvala vsem petim, da sem lahko bila en mesec del vaše zgodbe. :)

Vafelj za slovo v slogu. (Foto: KBB)

Zapisala: Katja Berk Bevc